3 miti o veganstvu (#3)

Bo zaradi naše odločitve ZA veganstvo res umrlo manj živali na tem svetu? Na sledi mitu #3.
veganstvo extraveganza miti

Na sledi mitu #3 o veganstvu bomo spoznali še eno pogosto zmotno razumevanje odločitve ZA veganstvo. Naj še enkrat poudarim, kar sem nekje že zapisal, da bi živali prav vse naše razloge v smer ETIČNEGA prehranjevanja sprejele enako hvaležno.

V priložnostnih debatah (katerih se na daleč izognem, kakor hitro zavoham kri) pogosto slišim argument, da bo zaradi »moje odločitve ZA veganstvo umrlo manj živali«. To je še en mit, ki se prenaša od ust do ust brez vsakršnega premisleka o izrečenem.

Miti so pač zgodbe, ki si jih pripovedujemo iz dneva v dan, iz življenja v življenje, in ki jim na koncu verjamemo tako močno, da jih vzamemo za svéte. Postanejo trpka ideologija, na kateri gradimo svojo vero v boljši jutri.

Podrobneje bom »zagato« pojasnil v nadaljevanju, najprej pa si poglejmo našo fascinacijo z mrtvimi, saj se zdi, da raje »slavimo« smrt kot sámo življenje.

Svetovni dan veganstva

Včasih se mi zdi, da smo Slovenci še posebej očarani nad smrtjo. Še tako svečane dogodke kot je svetovni dan veganstva znamo spremeniti v spomin na mrtve.

In ironija je, da 1. novembra res slavimo svetovni dan veganstva.[i] Hiter pogled na Facebook objave nam razkrije sledeče: v skladu z dnevom mrtvih žalujemo zaradi usod nesrečnih živali, namesto – če že – ohrabrujočih zgodb in obrazov rešenih živali objavljamo modrosti o »smrtnih« dejstvih, žugamo z ošiljenim jezikom in za konec še malo žalujemo.

Zakaj bi slavili dan veganstva, če lahko (ob)žalujemo!

Ko smo že ravno pri dnevu spomina na mrtve. Osebno mi je bližje japonska različica spomina na prednike (Obon), ki traja kar 3 dni, vendar pa to ni čas žalovanja, ampak vključuje karneval, igre in rajanja ter veliko plesa – s tradicionalnim plesom Bon-Odori se Japonci na veder način poklonijo umrlim.

Zato na 1. november namesto objokovanja usode živali tradicionalno organiziram rastlinsko kulinarično pojedino, kamor z Azričko povabiva prijatelje in ljubimce/ke, da se na lasten okus prepričajo, da je hrana vrhunska.

Najini frendi pač niso vsi vegani, zato pa vsi brez izjeme toliko bolj obožujejo »najina« kosila.

Mit #3 | Zaradi moje odločitve bo umrlo manj živali

Ta izjemno privlačen in na prvi pogled celo logičen argument za odločitev ZA veganski način prehranjevanja ima v bistvu precej trhle temelje. Še posebej, če argument z osebne odločitve preslikamo v mnogo večjo, svetovno perspektivo. Kar pa je – glede na to, da je večji del svetovnega prebivalstva vsejedcev – ne samo smotrno, pač pa nujno.

Naše odločitve namreč niso v ničemer neposredno povezane z usodo živali. So zgolj naše odločitve, ki pa so lahko etične, zdravstvene ali okoljske narave. In kot take koristijo, če koristijo, zgolj nam.

Ali če ponazorim z drugim primerom. Naša odločitev, da ne bomo ubijali ljudi, ne pomeni, da pa npr. naš sosed ne bo umrl nasilne smrti. In večina ljudi na tem svetu se (vsaj v mirnih časih) zavestno odloči, po vsej verjetnosti iz etičnih razlogov, da ne bo ubijala lenih sodelavcev, nezvestih partnerjev ali preveč zadovoljnih in nasmejanih mimoidočih.

Še več. Kot razvita družba smo se odločili in sprejeli pravila, da ne bomo ubili (zob za zob) niti tistih, ki so zagrešili umor – pa čeprav so umorili naše ljubljene –, ampak jim bo sodilo sodišče.

Vse naše zavestne odločitve za nenasilje pa še vedno ne spremenijo usode našemu umorjenemu sosedu. Zakaj torej pričakujemo, da bo zaradi peščice ljudi in njihovih odločitev za veganski način prehranjevanja, umrlo manj živali?

Še enkrat poudarjam, da naše odločitve (kakršne koli narave že so – etične, zdravstvene ali okoljske) niso v ničemer neposredno povezane s samo usodo živali.

Dejanske številke o porastu veganskega načina prehranjevanja v svetu vs. število ubitih živali za potrebe prehranjevanja z mesom nam bodo razkrile precej več, kot pa nam lahko povedo naše etične, zdravstvene ali okoljske odločitve.

Svetovna proizvodnja mesa

Leta 1961 je svetovna proizvodnja mesa dosegla na videz enormno številko 71 milijonov ton. Leta 1970 že 100 milijonov ton, leta 1980 136 milijonov ton, leta 1990 180 milijonov ton, leta 2000 230 milijonov ton, leta 2010 293 milijonov ton in leta 2014 318 milijonov ton.[ii]

graf extraveganza proizvodnja mesa

Ti podatki ne samo, da so škandalozni in tragični, v prvi vrsti so predvsem resnični. V 53 letih se je torej svetovna proizvodnja mesa povečala za 247 milijonov ton ali če povem drugače – proizvodnja mesa se je skoraj popeterila (medtem ko je število svetovne populacije v istem obdobju, torej od leta 1961 do danes, zraslo le za 2.5-krat).

Ob teh številkah nam je že nekoliko bolj jasno, zakaj Donald Watson in druščina leta 1944 ni razmišljala o ekoloških razlogih ZA veganstvo, pač pa je s terminom v prvi vrsti želela opisati sočuten način življenja, ki so ga živeli.

(Leta 1944 je bila svetovna proizvodnja mesa še znatno nižja od okoljsko »sprejemljivih« 71 milijonov ton/leto, medtem ko je na Zemlji živelo le dobri 2 milijardi ljudi.)

Zato je potrebno še enkrat povedati bistveno. Z izrazom VEGANSTVO, s katerim se danes ravna zelo površno in nemarno, smo dobili filozofijo SOČUTNEGA načina življenja, in ne ekološkega in zdravstvenega prebujanja vesti človeštva, kot se veganstvo (pre)pogosto oglašuje danes. Čeprav se je Donald Watson seveda zavedal pozitivnih učinkov zdravega načina prehranjevanja na zdravje (možakar je nenazadnje dočakal 95 let).

Preberite tudi 1. del in 2. del serije prispevkov o veganskih mitih.

Gole številke o letni proizvodnji mesa pa razen žalostne resnice o ubitih brezimnih živalih ne razkrijejo ničesar, če jih ne umestimo v nek primeren kontekst. Zato nadaljujmo s statističnimi podatki, ki nekatere tako navdihujejo in navdajajo z optimizmom.

»Skokovit« porast števila veganov po svetu

Kot sem uvodoma že omenil, se poskušam, kolikor je to le mogoče, izogniti priložnostnem sodelovanju v neskončnih, brezplodnih debatah in intelektualiziranju o veganstvu.

Odgovarjati na vprašanja v stilu: »Kam pa bi z vsemi živalmi, če bi vsi postali vegani,« je še bolj neumno, kot vprašati se: »Le kam z vsemi butastimi posamezniki, ki družbi s svojim obstojem ne prispevajo prav NIČ.«

Vse vodi v prazno besedičenje brez posebnih učinkov.

Porast števila veganov po svetu je jasen znak, da filozofija počasi pronica v zavest družbe, a nam, žal, o samem veganstvu ne pove kaj dosti. Še manj nam podatki o porastu števila opredeljenih veganov povedo o njih samih, tj. ali so res vegani.

Podatki o številu veganov po svetu oz. v posameznih državah so približni. To pomeni, da lahko nihajo kot plima in oseka, tudi iz povsem pragmatičnih razlogov. Vseeno si poglejmo nekaj zadnjih raziskav in njihovih ugotovitev.

Število veganov si bomo pogledali le v dveh »državah«, ZDA in Evropski uniji, saj sta Evropa in ZDA – tako se zdi – najbolj naklonjeni veganskemu načinu prehranjevanja (v kontekstu naklonjenosti veganskemu načinu prehranjevanja bi bilo sicer pametno omeniti tudi Avstralijo).

  • ZDA

V raziskavi analitične hiše Gallup se je ZA veganstvo leta 2012 opredelilo zgolj 2 % Američanov, po podatkih neprofitne organizacije za pomoč živalim Faunalytics, ki je raziskavo opravila leta 2014, pa le še 0.5 %. Naj še enkrat poudarim, da je prehranjevalne navade posameznikov izredno težko »meriti«, saj je potrebno zaupati »veganu«, ki si na vroč poletni dan privošči mlečni sladoled, da je res vegan. Znatno bolj spodbudna je raziskava Research and Markets iz leta 2017, ki je ugotovila, da je kar 6 % Američanov veganov. To je kar 18 milijonov vseh Američanov. Gre za znatno povečanje števila opredeljenih veganov v primerjavi z letom 2014, kjer se je za vegane opredelil le 1 % sodelujočih v raziskavi.

  • EU

Iz zgoraj omenjenih razlogov je enako težko zbrati podatke o številu veganov v evropskem območju. Zato se moramo zanesti na resnicoljubnost tistih, ki se opredeljujejo za vegane. V Veliki Britaniji se je leta 2007 v vladni študiji za vegane opredelilo 2 % sodelujočih.

Mimogrede: na vprašanje »Ali bi se opredelili za vegetarijanca ali vegana?« so bili možni odgovori:

  1. Da, vegetarijanec 3 %
  2. Da, vegetarijanec, ki je ribe (!) 1 %
  3. Da, vegetarijanec, ki je piščanca (!) 1 %
  4. Da, vegetarijanec, ki je ribe in piščanca (!) 3 %
  5. Da, vegan 2 %
  6. NE 90 %

Po absurdnih ponujenih možnostih v vprašalniku in enako absurdnih odgovorih sodelujočih lahko sklepamo, da le 90 % tistih, ki so se opredelili z NE, zagotovo ve, kaj pomeni biti vegan ali vegetarijanec.

Po raziskavi Ipsos MORI iz leta 2016, ki jo je naročila organizacija The Vegan Society, pa se je v Veliki Britaniji za vegane opredelil 1 % vprašanih ali nekaj več kot 500.000 Britancev. Več navdušenja so prinesli podatki comparethemarket.com, ki so leta 2018 ugotovili skokovit porast opredeljenih veganov. Kar 3.5 milijona naj bi jih bilo, ali 7 % vseh Britancev. Kot glavni razlog za odločitev za veganski način prehranjevanja so sodelujoči v raziskavi navedli okoljske razloge. O sočutju do živali ni bilo govora. A navdušenje je kmalu doživelo streznitev, ko je The Vegan Society istega leta naročil raziskavo, v kateri so ugotovili, da je v Veliki Britaniji 600.000 veganov ali 1.16 % populacije.

Vseh držav in opredelitev ZA veganstvo v posameznih državah EU ne bomo našteli, saj točnih podatkov na ravni EU ni. Pogosto gre za ocene nacionalnih nutricionističnih ali veganskih združenj.

Za primer poglejmo v Nemčijo, kjer je Nemško združenje nutricionistov (German Nutrition Society – DGE) leta 2016 ocenilo, da je v Nemčiji med 0.1 % in 1 % veganov, kar znaša med 81.000 in 810.000 posameznikov. V sosednji Nizozemski so podatki iz leta 2018, kjer je nizozemsko vegansko združenje na podlagi rasti članstva v njihovem združenju ocenilo, da se 0.59 % Nizozemcev prehranjuje vegansko ali nekaj več kot 100.000 ljudi. V Italiji naj bi bilo do 3 % veganov, v Belgiji in Švici do 1 % itn.[iii]

Vse te neskončne številke nam povedo, da je porast veganskega načina prehranjevanja v svetu (ne)znaten glede na odstotek populacije. Ponekod je število opredeljenih veganov še vedno manjše od 1 % populacije. V prihodnjih letih in desetletju se bodo številke zagotovo obrnile v prid veganstva. A tudi ta pozitiven veganski trend ne bo bistveno vplival na zmanjšanje števila ubitih živali.

Zakaj? Ker na tako učijo pretekle izkušnje.

V našo enačbo veganskega načina prehranjevanja vs. število ubitih živali za potrebe prehranjevanja z mesom namreč z razlogom nisem vključil vegetarijancev. To bi namreč odstotek tistih, ki se ne prehranjujejo z mesom, že v samem izhodišču znatno povišalo.

A niti ta, znatno višji absolutni odstotek opredeljenih za vegetarijanstvo in veganstvo, ni zmogel spremeniti usode več 1000 milijard ubitih rejnih živali v zadnjih desetletjih. Niti ni zmogel vsaj deloma ustaviti osupljivega porasta števila ubitih živali na leto v zadnjih desetletjih.

Zakaj torej še vedno verjamemo, da zaradi naših odločitev umre manj živali? Zato, ker smo naivni. Ker pozabljamo, da nismo mi tisti, ki z golimi rokami ubijamo živali. To v našem imenu počne INDUSTRIJA.

Če bi morali lastnoročno ubijati živali za kosilo, potem bi naše odločitve štele, tako pa je usoda živali še naprej v rokah industrije.

In industriji je prav malo mar, če mora 1000 ton neprodanega mesa, zavreči.

Zato se zdi, da bo število ubitih živali za potrebe prehranjevanja v prihodnosti prej zmanjšala ponudba v laboratorijih proizvedenega mesa in druge alternativne oblike »mesne« prehranske ponudbe kot pa naše odločitve ZA veganstvo.

S tem pa se naš ultimativni odnos do živali, naše spoštovanje in priznavanje živali kot bitij, ki premorejo bogato čustveno in miselno krajino, žal v ničemer ne bo spremenil.

Naše (ne)odločitve, naša odgovornost?

V tem kratkem pregledu smo lahko videli, da porast veganskega in vegetarijanskega načina prehranjevanja v svetu ne spreminja usod živali. Naše odločitve ZA veganstvo ne spreminjajo nujno tudi usode živali, pač pa le spreminjajo ali naš odnos do živali ali do okolja ali pa do nas samih (našega zdravja).

Statistika kaže predvsem hudo ironijo številk – večje ko je število opredeljenih veganov in vegetarijancev na svetu, večje je število v klavnicah ubitih živali. Razlog je seveda jasen. Ob le nekaj odstotnem deležu opredeljenih veganov in vegetarijancev ima glavno besedo večina, ki pa se z etičnim prehranjevanjem ne ukvarja.

In kot smo lahko videli v 1. delu našega prispevka razbijanja mitov o veganstvu: večji ko je BDP v posameznih državah, večja je poraba (vzrejnega) mesa. Saj je večina tista, ki ustvarja povpraševanje.

Najpomembnejši razlog za vztrajno rast ubitih živali v zadnjih desetletjih pa je seveda INDUSTRIJA, ki iz smrti kuje enormne dobičke in nam navidezno jemlje ODGOVORNOST za usodo živali ter pošastne vplive na okolje.

Tudi vsi vegani niso vegani iz etičnih razlogov, pač pa so njihovi razlogi, čeprav so seveda ti razlogi legitimni, lahko okoljske ali zdravstvene narave.

Zato je še toliko bolj pomembno poudarjanje in soustvarjanje sočutnega načina življenja in sveta, saj je način prehranjevanja le en vidik, sicer zelo pomemben, v življenjski epizodi nekega posameznika in/ali družbe.

Tudi če se bodo na svetu VSI vegansko prehranjevali – no, pa smo spet pri naivnosti – to ni nikakršno zagotovilo, da nepotrebnih smrti ali izkoriščanj in zlorab ne bo.

Le sočutje in skrb za vsa živa bitja je tisto, kar rešuje življenja na dolgi rok.

Veganstvo, »modna« muha

Danes imamo »vegane«, ki se prehranjujejo vegansko zaradi zdravja, a se občasno za dobre stare čase/okuse prekršijo s pohanimi perutničkami, saj je prekršek enkrat (dvakrat, trikrat, desetkrat) na 365 dni, za njih le prekršek, za žival pa pomeni nadaljevanje agonije in na koncu tudi smrt.

Ista je zgodba s tistimi vegani, ki se zaradi okoljskega argumenta odločijo za veganski način prehranjevanja. Kaj pa pomeni en pljunek kravjega mleka v jutranjo kavico, ko pa so vzdržni celo leto? Marsikdo bi se najbrž celo strinjal, a že povpraševanje po kravjem mleku ustvarja ultimativne pogoje in »sprejemljivost« za nadaljevanje praks zlorab živali.

Podobna zgodba je z majčkami za 5 evrov. Mi smo navdušeni nad genialnim in poceni nakupom, a naš džabe nakup ima visoko ceno – delavke v sweatshopih trpijo izkoriščanje in delajo v nehumanih, grozljivih pogojih. Samo zato, ker s povpraševanjem in aktivnim sodelovanjem v nakupih OMOGOČAMO nadaljevanje tovrstnih praks.

Zato bodo živali varne pred našimi odločitvami ne takrat, ko se bodo na svetu VSI prehranjevali vegansko, pač pa šele takrat, ko se bodo na svetu VSI prehranjevali vegansko iz SOČUTJA!

In tudi delavke v sweatshopih bodo varne pred zlorabami šele takrat, ko se bomo tudi sami etično oblačili.

Do takrat pa se moramo VSI pogledati v ogledalo in si priznati, da na nek način VSI, eni bolj drugi manj, sodelujemo pri izkoriščanju in zlorabah.

Zato moramo začeti spreminjati najprej sebe! – svoje navade in mišljenje, ne sveta. Svet raje rešujte ob hladnem pivu.

VIRI

[i] Kot smo na Extraveganzi že pisali, je novembra 1944 izraz na enem izmed sestankov skoval Donald Watson s svojimi somišljeniki, ki so iskali najprimernejši opis sočutnega načina življenja, ki so ga živeli. In ga našli v besedi vegan. V čast tega sestanka je leta 1994 Louise Wallis, takratna predsednica veganskega društva Velike Britanije, ob 50. obletnici omenjenega sestanka, določila – ker ni vedela točnega dneva – 1. november za svetovni dan veganstva.

[ii] https://ourworldindata.org/meat-and-seafood-production-consumption

[iii] https://en.wikipedia.org/wiki/Veganism#cite_ref-145

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​