Kupil sem karte in že smo hodili proti pomolu, kjer nas je čakala ladjica, ki naj bi nas odpeljala do želenega cilja. V samem pristanišču ni bilo nikogar, kar me je začudilo, saj naj bi videli eno od turističnih znamenitosti otoka. Gre za park, do katerega ne vodi cesta, zato je do njega treba priti po morski poti.

Ko smo krenili na pot, so bili valovi dokaj močni in kmalu smo doživeli pravi pretres želodca in malih možganov hkrati, saj je ladjica letela gor in dol kot tisti avionček v nekdanjem Živ Žavu, vendar smo bili k sreči kmalu na našem cilju. Plaža opic na malezijskem otoku Penang. S pristankom v zalivu, širokem kakšen kilometer in pol, smo dobili občutek paradiža. Turkizna barva vode se je zlivala s peščeno barvo plaže, v ozadju pa so se nizale visoke palme. Upali smo, da bomo videli tudi opice, od tod ime zaliva, vendar nam je že nekaj korakov sprehoda na obali dalo odgovor, zakaj smo bili edini gosti.

Smeti so bile dobesedno povsod.

Za trenutek sem obstal in se spraševal, kaj je narobe z ljudmi, da v prelepi naravi mečejo nesnago, ki pokvari lepe občutke in grozi živalim. Medtem ko sem razmišljal o odnosu do okolja, se je petletni sinček samoiniciativno lotil pospravljanja. Pobiral je plastenke in v samo nekaj sekundah jih je imel toliko, da ni vedel, kam z njimi. Za trenutek sem bil ponosen, ker je njegovo dejanje potrdilo trud in trdo delo, ki ga z ženo vlagava v otroka. Pridružili smo se mu in plastenke pustili v bližini lokala, ki je bil odprt, upajoč, da se bo nekdo zganil in poskrbel za njih. Zraven je stal natakar, ki ni kazal niti najmanjšega zanimanja, da bi nam priskočil na pomoč.

Ko smo pospravili plažo, smo se sprehodili še skozi gozd. Eno uro kasneje smo se odločili vrniti in ob plovbi nazaj smo se pogovarjali o splošni neodgovornosti ljudi in težavah s smetmi po svetu, saj z ženo rada načenjava podobne debate z otrokoma v upanju, da bosta odraščala z ekološko osveščenostjo. Imeti otroka ne pomeni imeti igračke, ki nam je všeč nekaj minut, potem pa jo odložimo v škatlo do naslednje igre. Otrok je bodoča odrasla oseba, ki bo nekega dne prevzela svoj del odgovornosti v družbi in s tem posledično sodelovala v dogajanju lokalne ter širše skupnosti.

Gre za bodočo opeko naše hiše.

Investicija v bodočo generacijo se začne od malih nog naprej in poleg ljubezni je otroku treba prikazati še marsikaj drugega na vsakodnevni osnovi. Delovne navade, čistoča, spoštovanje in odnos do okolja so zagotovo temelj vzgoje. Vsaj bilo naj bi tako. Čeprav živimo in delamo v vedno hitrejšem svetu, je treba trdo delati in otroku posvetiti čim več časa in truda. Vse preveč in prehitro se iskanje miru po službi najde v tem, da ljudje sinčku ali hčerkici enostavno damo pametni telefon, ki poskrbi za anestezijo sicer energičnega bitjeca.

Vendar imamo pred sabo aksiom: telefon zagotovo ne bo usmeril otroka v pozitivno smer. Starši se moramo dobro organizirati in posvetiti najmlajšim ter jih skozi igro motivirati za razvoj empatije do ljudi in narave.

Želite na svoje otroke prenesti ljubezen do okolja? Odkrijte domiselne načine, kako lahko otroci skrbijo za okolje.

Preverite tudi članek Manj odpadkov: nasveti, kako ustvariti manjši kup smeti, kjer vas čakajo številni praktični nasveti za vaš dom.

S soprogo redno organizirava čistilne akcije v soseski in medtem ko otroka navdušeno pobirata plastenke ter tekmujeta v tem, kdo jih bo pobral več, poskušava z ženo istočasno razložiti pomen čistega okolja in pomembnosti reciklaže odpadkov. Zvečer beremo knjige o živalih in takrat ju podučiva o nevarnosti plastike v oceanih. Otroci so izjemno inteligentni in ko z njimi odpiraš debato, te vedno znova presenetijo s svojo kreativnostjo in radovednostjo. Ravno pred nekaj meseci se je najina hčerkica udeležila predavanja o ornitologiji in od takrat naprej se izjemno zanima za ptice. Ko se sprehajamo v singapurskih parkih, z velikim interesom spremlja obnašanje ptic in kasneje doma na Googlu išče dodatne informacije. Zdaj pravi, da bi bila rada veterinarka, saj bo tako lahko najbolje pomagala živalim.

Vsak trud je dobrodošel, vendar mora vsak izmed nas narediti domačo nalogo, saj nam lahko uspe samo s skupnimi močmi. Kot pravijo: kapljica po kapljico, reka. Če želimo sebi in okolju dobro, moramo temeljito spremeniti način življenja in spraviti ekstremno potrošništvo pod kontrolo.

Nenehno pehanje za materialnimi dobrinami in vedno večjimi dobički, medtem ko zanemarjamo odnos do narave, nas bo prej ali slej pripeljalo do neizbežnega, a krutega spoznanja, da kisika ne proizvajajo tovarne, ampak drevesa.