Ana Praznik: Boljši svet začnimo ustvarjati v sebi

Obsojamo in klevetamo. Kakšen zgled dajemo s tem svojim otrokom? Boljši svet moramo začeti ustvarjati v sebi, pravi Ana Praznik v svoji novi kolumni.
ana praznik kolumna extraveganza

Včasih sem bila človek, ki so ga razne opazke hitro prizadele. Sploh, ker sem bila kar hitro izpostavljena širši množici. Ja, saj sem se sama odločila za to in nikakor se ne pritožujem. Ampak vseeno sem bila občutljiva punca, ki so jo komentarji, kot so »Poglej se, kakšna si, bi pa lahko kdaj tudi kakšne druge kavbojke oblekla (ampak če so pa te moje naaaaajljubše in jih najraje nosim – v čem je problem?)«, ali pa »bajsa, bi lahko malo shujšala!«

In podobno.

Ampak zdaj že dolgo nisem več takšen človek. Koža se je utrdila. Izkušnje delajo svoje. Razmišljanje je jasno in tudi moja samopodoba. Vem, kaj je v življenju res pomembno. In vem tudi, katero mnenje upoštevati.

Dokler mi ni tal pod nogami zamajal komentar ženske, ki je sploh ne poznam. Ja, vem. Še sama sem bila presenečena nad sabo. Da smo si na jasnem, načeloma ne berem komentarjev in tudi jasno mi je, da je ugajati vsem nemogoče. Ne zatiskam si oči. A ta komentar mi je kar naprej skakal pred očmi, se pojavljal na ekranu, dokler ga nisem prebrala. In ob vseh zgoraj naštetih spoznanjih, sem bila prizadeta. Predvsem zato, ker se mi zdi krivično obsojanje na prvo žogo. Še vedno ne razumem, zakaj to počnemo. Se ob tem bolje počutimo? So ob tem naši problemi manjši? Res, ne razumem.

»Ta še v življenju ni trdo delala. Sploh ne ve, kaj pomeni odrekanje in garanje. Sploh ne ve, kaj je to delo in kako je živeti na minimalcu. Lahko je govoriti s polnimi usti, ko ti vse k riti prinesejo.«

Vdih. Izdih.

Ne pišem tega, ker bi se morala komu zagovarjati in ne bom razlagala svojega odrekanja in poti, ki sem jo prehodila do sem. Želim pa s tem zapisom potrkati na vest. Zakaj moramo vnaprej obsojati? Vnaprej očitati? In zakaj moramo žugati s prstom za nekom, ki mu je nekaj uspelo? S trdim delom, trudom in odrekanjem. Ker uspeh ne pride sam od sebe.

Kakšno sporočilo s temi dejanji dajemo otrokom? Nekomu, ki svojo osebnost še izoblikuje. Nekomu, ki še nima trde kože in jasne samopodobe. Da je to nekaj sprejemljivega? Dajmo se naslajati nad drugimi, ker se bomo potem sami bolje počutili. Ali kaj?

Jaz pravim drugače. Dajmo, prosim, ne obsojati. Ne vemo, kakšno zgodbo kdo nosi s seboj. Kakšen dan ima. Nič ne vemo o osebi, a vendar se nam zdi, da smo kompetentni za komentarje. Za očitke. Nekdo je nekaj rekel, ker je slišal od sosede, ta pa je slišala od dveh, ki sta se na avtobusni postaji pogovarjala, da je nekdo četrti slišal. Kaj torej vemo o osebi? Nič. Vsi vidijo samo sadove, ki jih nekdo žanje. Ne vedo pa, kakšno pot je moral prehoditi, da lahko zdaj obira sadove. S kakšnimi ovirami se je spopadal, se izmikal polenom kot Super Mario škatlam. Grizel ta polena, ker je imel pred seboj cilj. In tako kot na vsaki poti, se tudi na poti do uspeha soočaš z izzivi, s katerimi se spopadaš. No, lahko se tudi ne, ampak potem uspeha verjetno ne bo.

Če pa te izzive sprejmeš kot nekaj, kar je nujno potrebno, da prideš do cilja, pa je lažje.

Ampak najlažje pa je ob uspehu nekoga drugega reči: »Saj njej je bilo pa vedno z rožicami postlano.« Najlažje se je zaradi svojega neuspeha ali nezadovoljstva s samim s sabo spraviti na nekoga drugega. Preusmeriti pozornost s sebe.

A mislite, da je Ilki Štuhec z rožicami postlano? Upam, da ji je zdaj, ko žanje sadove svojega trdega dela. Kolikokrat je padla, se zlomila, ampak vsakič znova se je pobrala in šla naprej po poti do uspeha. In uspeh je prišel. KER je trdo delala. In ne obratno.

Zato dragi moji, preden pokomentirate, kako tista punca čez cesto smešno hodi, preden se razburite, ko se v avtu peljete za “nesposobnežem”, preden popljuvate zdravnika, ker vas ni lepo pogledal, razmislite. Morda je punca prestala težko operacijo in se vsak dan trudi, da bi svoje telo spravila v stanje pred operacijo. Morda je “nesposobnež” šele pred kratkim naredil izpit in je malo bolj previden (tudi vi ste nekoč bili voznik začetnik). Morda je zdravnik pravkar izvedel, da ima bolnik neozdravljivo bolezen, pa mu mora sporočiti slabo novico.

Ne želim pametovati. Želim, da bi vsak od nas postal najboljša različica sebe. Ampak če želimo to doseči, moramo začeti pri sebi.

Torej, začnimo.

Fotografija: Ida Slamič.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​