Ana Praznik: Optimistično gledam na prihodnje generacije

Ob koncu oddaje Delovna akcija nam je voditeljica Ana Praznik zaupala svoje misli in pogled na pravkar končano drugo sezono.
ana praznik kolumna extraveganza

Slovenci smo delaven narod. Od »bratov« poznani kot pridni, delovni, veseli, molčeči Janezi, ki vestno hodijo v »od-do« službo in popoldan urejajo svoj vrtiček. Si privoščijo en teden počitnic nekje na snegu, 14 dni dopusta v Umagu, načeloma živijo lagodno življenje in se brigajo zase. So srečni. Jim nič ne manjka. A ko sem z Delovno akcijo prestopila pragove domov nekaterih Slovencev, sem ugotovila, da je zgodba popolnoma drugačna.

Plesnive stene, razpadajoče pohištvo, prazni hladilniki in ranjene duše. In te ranjene duše so na meni pustile največji pečat.

Pogosto sem razmišljala o družbenem razkolu, ki smo mu priča. Sploh ko sem zasledila kakšno žalostno zgodbo mame samohranilke, ki životari iz dneva v dan. Ali zgodbo družine, kjer oba starša hodita v službo, pa kljub temu ne zmoreta preživeti svoje štiričlanske družine. Kako je to mogoče? Koliko je danes človek sploh vreden? Vreden je le toliko, kolikor sebe je zmožen dati Kapitalu. In ko se ni več zmožen razdajati do kosti, ga Kapital prežvečenega izpljune. In ostane sam. V situaciji, v kateri se nikakor ne znajde. V naravi človeka je, da v trenutkih, ko gre za preživetje, iztisne vse atome in poskuša preživeti. Ampak včasih tudi to ni dovolj. In najbolj me boli, kadar so v teh zgodbah ujeti ranljivi, nemočni otroci.

Tudi sama sem mama in še nikoli nisem čutila toliko bolečine kot takrat, ko sem 10-letniku pogledala v oči in ga vprašala, kaj si želi. Pričakovala sem odgovor v stilu, novo posteljo ali kaj podobnega. »Da ne bi bili lačni«, je bil odgovor.

Še sedaj, ko pomislim na to, me stisne pri srcu in njegovega pogleda si ne morem izbrisati iz spomina. Pogled sramu, bolečine, strahu. S cmokom v grlu in solznimi očmi sem ga objela in si zaželela, da bi bile to le grde sanje, iz katerih se želim čim hitreje zbuditi.

Težko gledam oči, napolnjene s solzami, in hkrati poslušam zgodbo o psihičnem in fizičnem nasilju. O tem, kako je partner pretepal svojo ženo in otroke. In ko je zbrala dovolj moči, da jih je obvarovala, se odselila, poskusila zaživeti na novo, se mora zdaj boriti še s pomanjkanjem. Pomanjkanjem vsega. Osnovnih življenjskih dobrin in tudi čustvenim pomanjkanjem. Veste, niso samo hrana, obleka in topel dom tisto, kar človek potrebuje. Človek za preživetje potrebuje tudi topel objem. Občutiti ljubezen. Človek za preživetje potrebuje tudi občutek varnosti, pripadnosti in to, da je nekaj vreden. Ko samo pomislim na tiste, ki nimajo tega, le stežka pogoltnem slino.

Boli. Res boli. In zato sem se odločila.

Družinam, ki smo jim prenovili domove sem poleg prenove želela dati še nekaj več. Zato sem se vsaki družini predala do popolnosti. Se jim posvetila. Si vzela čas za pogovor z njimi tudi, ko so bile kamere ugasnjene. In to se mi zdi, da je bilo največ vredno. Ne samo za njih, pač pa tudi zame. To, da si človek vzame čas za človeka. Da ga posluša, da ga razume, ga objame in potolaži. Da skupaj z njim zajoče in se skupaj z njim veseli, se mi zdi, da je več vredno kot vse prenove, ki smo jih naredili.

»Vesela sem, da si ti tista, ki me sprašuje. Da si ti tista, kateri govorim«, mi je rekla Jerica, ki skupaj z vnukom živi v zdaj lepem in prenovljenem stanovanju. Začutila sem njen iskren pogled in prijazne besede so me ganile in pogrele srce. In to je to. To je bistvo. Iskrenost in prijaznost. Najprej do sebe, nato še do drugih.

Vedno imamo izbiro. Vedno. Na nas pa je, kako se bomo odločili. Lahko smo prijazni. Ali pa ne. Lahko smo iskreni. Ali pa ne. Lahko smo sočutni. Ali pa ne. Lahko smo ljubeznivi. Ali pa ne.

Ampak iz lastnih izkušenj vam povem, da je lepši občutek, če se odločimo ZA prijaznost, iskrenost, ljubeznivost in sočutje. To so občutki, ki napolnijo dušo.

In optimistično gledam na prihodnje generacije. Kajti male bodoče odrasle osebe so prepoznale to, kar sem želela skozi Delovno akcijo sporočiti. Mora nam biti mar. Kajti, kaj pa nam na koncu ostane drugega kot odnos. Do sočloveka, do živali, do rastlin, do narave. Odnos do življenja. Mora nam biti mar, saj si vendarle želimo živeti v lepi, prijazni družbi. S sočutnimi ljudmi, ki vedo, kaj je prav in kaj ne.

In zaradi zgodb, katerim priča sem bila, sem tudi samo sebe zopet opomnila na to, kaj je prav in kaj ne. Kaj je tisto, kar res šteje. To, kar sta me starša učila celo življenje, se je izkazalo za resnico. Čeprav sem se kot najstnica temu dobro in trmasto upirala. Vendar danes vem. Dobro sta opravila. In zaradi njiju sem danes to, kar sem.

Zato, dragi starši. Naučite svoje otroke, kaj je prav in kaj ne. Kako se obnaša in kako ne. In da je življenje veliko lepše, če smo prijazni. Kajti, če bomo mi prijazni do drugih, bodo tudi drugi prijazni do nas.

Fotografija: Ana Gregorič.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​