Čudni časi. Ti dve besedi zadnje čase najpogosteje slišim. No, od vse te izolacije ne vem več, ali mi odzvanjajo v glavi ali ju izgovarjajo tisti redki mimoidoči, ki jih srečamo na sprehodih. Ta notranji glas se je zadnje čase kar pogosto oglasil z različnimi vprašanji in mislimi.

Recimo – a sem jaz nora ali ljudje res ne razumejo pojma karantene? Zakaj se družijo na igriščih in igrajo košarko? A ne spremljajo dogajanja? Joj, kdaj bo tega konec? Otja res potrebuje družbo svojih sovrstnikov. Ali jo morda jaz bolj? Kaj naj še pospravim? Kaj bo danes za kosilo? Za kateri film je prijateljica že rekla, da je »must see«? Res, kapo dol vzgojiteljicam, da »porihtajo« 20 otrok hkrati. Jaz že pri enem včasih ne vem, kje se me glava drži.

In res. Zdaj še posebej občudujem njihovo delo. Resno.

Ko smo začeli s karanteno sem si mislila – okej, v bistvu je super, ker tako ali tako potrebujem počitek. Utrujena sem, dolgo že nisem ne delala in ta čas bom izkoristila zase. Brala bom, končno se bom spravila k meditaciji, mogoče super, da izkoristim čas za ponovno izvajanje joge (mimogrede, nazadnje sem izvajala asane pred kakšnimi 7 leti).

Definitivno bom vsak dan telovadila in zdravo jedla. To je bil moj plan. MOJ. V katerem sem bila samo jaz. In ta pričakovanja, kako bom vse našteto uresničila, so me pravzaprav pripeljala do velikega razočaranja. Ker skoraj nič od tega nisem uresničila. Zakaj? Hja, ker sem bila v mojem planu samo jaz. Vendar v resničnem življenju sta bila tukaj še Peter in Otja, s katerima sem preživljala vsako minuto v karanteni. In moj sebični plan, kako bom sebe spravila na višjo raven, je seveda splaval po vodi.

Realnost je bila popolnoma drugačna. Prve tri, štiri dni v karanteni se je iz našega stanovanja slišalo samo vpitje in kričanje. Vsak od nas je poskušal uveljavljati svojo voljo. Za vsako ceno. Vsak večer me je bolela glava, živčna sem bila in mislila sem, da tole ne bo šlo. Potem pa smo se (ne me vprašati, kako) nekako nastavili na pravo frekvenco. Strasti so se pomirile in ujeli smo val, na katerem smo tedne v karanteni res uživali. Bolj ali manj.

“Obsojamo in klevetamo. Kakšen zgled dajemo s tem svojim otrokom?” Preberite tudi kolumno Boljši svet začnimo ustvarjati pri sebi. Piše Ana Praznik.

Spoznala sem, da nekatere stvari, ki sem jih prej imela za samoumevne, vendarle niso samoumevne. In to spoznanje je bilo pravzaprav odločilno, da sem stvari začela dojemati drugače. V tistem trenutku sem začela uživati v skupnih trenutkih in nanje začela gledati kot na nagrado in ne kazen. Spoznala sem, da je Otja pravzaprav že zelo samostojna. Da ima svoje mnenje – tudi o koronavirusu. Da je njena najljubša hrana špinača in pire krompir. Da je njen najljubši družinski trenutek, ko vsi skupaj v kuhinji pripravljamo kosilo.

Ugotovila sem, da pozna že ogromno dreves in rastlin. Da zna napisati že skoraj vse črke (od kooood?) in da je trenutno njena najljubša pesem Gasilci smo od legendarne skupine Don Juan, na katero sem tudi sama plesala, ko sem bila njenih let. 

Spoznala sem, zakaj sem se pravzaprav zaljubila v Petra in ponovno odkrila njegove pozitivne lastnosti, ki sem jih prej, seveda, imela za samoumevne.

In zaradi vseh teh spoznanj sem se pravzaprav čisto zares spravila na višjo raven. Morda pa je bila to vse skupaj moja meditacija?

Foto: Ida Slamič.