Boštjan Klun: Zgodba o Krisu – Smo sočutni ali samovšečni? Smotani ali plemeniti?

V zadnjih tednih je medije in družbena omrežja preplavila zgodba o malem Krisu. Smo Slovenci spet zmagali v sočutju? Za Krisa ali za všeček na FB profilu?
boštjan klun extraveganza kolumna

Rit sem. Obljubim, da bom, potem pa kdaj koga pustim na cedilu. A ker ne precejam zaradi lenobe, pozabe ali odlašanja, sem pogosto toleriran, kar se je tokrat izkazalo za dobro. Najprej sem hotel pisati o »podobnikovih« 500 evrih za odstrel, migrantih in spodbujanju sovraštva ter se spraševati, kdaj bo prvi ponudil tisočaka za vsakega ujetega, ki skuša uloviti del ameriškega sna na Evropski celini. A je medije napolnil Kris.

Saj veste, en izmed 10.000 otrok, ki se je rodil s posebej agresivno obliko spinalne mišične atrofije. Če zberemo denar in plačamo, bo živel, sicer bo bolezen napredovala in, bodimo iskreni, ne glede na rezultat zbiranja, jutri zanj ne bo vedel nihče. Nič posnetkov zaslona, nič 1919, nič dresov, kamer in žarometov. Postal bo včerajšnja vest. Izginil bo iz pogovorov ob »kafeavtomatu«, ne bo pogovor, ko bomo obdelali vreme, izgubil se bo med svojimi vrstniki in morda kdaj spet stopil v ospredje tudi kot znanstvenik, ki bo namesto črne luknje vesolja odkril globine, v katerih se skriva predispozicija za okvaro, ki je zaznamovala prve mesece njegovega življenja.

Odločil sem se torej pisati o krisu, a zapisano z malo, o krisu, medijskem fenomenu in kaj kmalu se mi je v mislih oglasil Brian Hugh Warner, ameriški poet, ki je pred približno 20 leti nastavil najbolj čisto ogledalo medijem, ki so šele morali pljuskniti k nam. Misli je uspešno ekstrapoliral skozi muziko in, ponavadi podpisan kot Marilyn Manson, v The nobodies, povedal več, kot bomo konzumenti pripravljeni kadarkoli požreti in razumeti.

Skladba je bila esej o družbi, kulturi, odzivih, Ameriki in predvsem odnosu medijev do streljanja na Columbine High School, mimogrede, bi se je spomnili brez Bowlinga? V manifestu za orgazme svetohlinskih Parental advisiory etiketarjev je samo v nekaj vrsticah razgalil občila, ki imajo na vrhu agende predvsem nujo, da od vas najprej izsilijo mnenje, vas umestijo v tabore in običajno s polarizacijo dosežejo vašo zavzetost za vam povsem tuje ideale. Čemu taka praksa botruje in komu koristi je morda vredno pustiti za kakšno drugo kolumno, že tokrat pa naj nikar ne pozabimo na izjemno gledanost, popularnost in v zadnjem času vpliv na sledilce, ter na načine, kako abotno se visoki rejtingi dosegajo.

Fotr sem dvema in verjemite, če kdo, zagotovo tudi jaz jočem ob Krisovi zgodbi. Hudo mi je ob zavedanju lastne nesposobnosti pomagati in ponižnosti, da sta moj 7-letnik in dve leti starejša sestra zdrava. In predvsem ob misli na nemoč staršev. Razžirata me vprašanji, kako bi se držal sam in ali je hvalisanje z dobrodelnostjo problem. Ob prvem upam, da mi nikoli ne bo treba izvedeti in morda tudi zato pošljem kakšen SMS – saj veste, tudi antikristi[1] smo okuženi s krščansko miselnostjo in, če je prodaja odpustkov pomagala za nazaj, morda nas lahko obvaruje tudi na zalogo, za naprej.

Drugo vprašanje pa ima več opraviti z vsemi (nami), ki svojo donacijo obelodanjamo, z njo kompenziramo siceršnjo otopelost in tako hranimo samovšečnost ter zmaja, ki razžira strah pred izgubo vpliva na družbenih omrežjih. Je to slabo ali dobro? Prav? Narobe? Želimo, da nam sledijo, ali štejemo všečke, ki bodo donaciji sledili? Smo smotani ali plemeniti? Sočutni ali samovšečni?

Ob pisanju kolumne je kazalo, da nas le še nekaj sto tisoč evrov loči od cilja, ki ga verjetno brez take odmevnosti nikoli ne bi dosegli. Zato, če se za hip odmaknem od medija, ki »vas sili, da imate mnenje«, je bilo vse kitenje in hvalisanje nujno, saj je omogočilo nakup zdravila in morda nakazalo na vrzel v napačnem splošnem prepričanju, da nočemo več (po)skrbeti drug za drugega. Čeprav, poudarjam, se mi vsi tisti, ki so za sproženo delitev darovali 10 centov, gabijo. A jebiga, denar smo zbrali, cilj je upravičil sredstva, spet.     

Ko sem se odločil, da bom pisal o krisu in Krisu, sem se vprašal, kaj izpostaviti, da bi imel sestavek kakršnokoli dodano vrednost. Talar moraliziranja o ceni, zdravstveni blagajni, kruti EU, ki zdravila ne dovoli prodajati, in izkoriščevalski farmaciji, mi nikoli ni pristajal, saj so že vse povedali in analizirali drugi.

Hkrati se ne maram šlepati na lažno sočutje, bebci in hlastajoči po pozornosti pa se mi zdijo tisti, ki lepijo R.I.P. pod profile ljudi, ki jih še poznali ali poslušali niso. Da je svet zavožen, vemo, da se dobrodelnost odlično prodaja (običajno bolje kot izdelki, ki poidejo le zaviti v »celoten izkupiček bomo podarili…«), tudi. A vseeno. Tudi v Avgijevem hlevu bom iskal in našel dobro. Zame je, navkljub sprevrženosti posameznih tehnik pridobivanja pozornosti, kris pokazal, da znamo stopiti skupaj!

Zdi se, da je želja pomagati še vedno zelo živa, da se od časov rajnke opevane Juge ni spremenila. Verjetno sta čut in poklicanost enaki, le načini participacije ter solidarnosti so se spremenili. Ko je hudo, nas sočutje še vedno poveže. Kot rečeno, pojutrišnjem bo kris stara vest, ampak na sočutje pa nikar ne pozabite. Ko boste prihodnjič videli ležati neznanca na pločniku, pristopite, preverite, če diha. Ne jemljite telefona iz žepa, da bi slikali, temveč kličite pomoč, 112 (da, v sili pozabljamo in kličemo 113 ter izgubljamo dragoceni čas ali zasedamo linije).

Postavite na laž tiste, ki morajo ugotavljati, da verjetnost smrti narašča sorazmerno s številom ljudi okoli takega nesrečnika in ob prvi priložnosti obnovite znanje temeljnih postopkov oživljanja. Ste vedeli, da boste že z masažo, brez umetnega dihanja, bistveno povečali možnost preživetja? Da prsnica pogosto poči, če masirate pravilno? Da ni nič narobe, če v prometni nesreči pomagate, ne le da iščete najboljši kader za posneti prihod reševalcev?

Trenirajte in izkažite sočutje. Vedno, kot radi rečemo, do vseh bitji, ne le tistih, s katerimi slika prinaša čast, slavo in mahanje z zastavo. Že res, da lajkov ne bo veliko, dobili pa boste enega, pravega, za vedno.

Opombe

[1] antikrist: po neki zgrešeni logiki, če ne verjameš v boga, si za njegovega antipoda in ob tem spregledaš staroverstvo v Posočju, izgubiš vero v človeka in stik s seboj.

Fotografija: Marko Golnar.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​