Elizabeth Kolbert | Šesto izumrtje: Nenaravna zgodovina ali The Sixth Extinction: An Unnatural History – ocena knjige

Knjiga Šesto izumrtje: Nenaravna zgodovina (Elizabeth Kolbert) je vznemirljivo delo, posvečeno živalskim in rastlinskim vrstam, ki so zaradi vpliva človeka na poti v pozabo.
šesto izumrtje knjiga ocena Elizabeth Kolbert extraveganza

»‘Nehajmo že’,« je, kot se spominja, bleknil Crutzen. »’Nismo več v holocenu; v antropocenu smo.’ No, v sobi je bilo potem kar nekaj časa tiho.« Med odmorom za kavo je bil antropocen glavna tema pogovora. Nekdo je pristopil k Crutzenu ter mu predlagal, naj izraz patentira (Kolbert 2018, 135).

Drage bralke in bralci, dobrodošli v antropocenu. Na tokratnem knjižnem sprehodu se bomo sprehajali po poteh šestega izumrtja.

Knjiga Šesto izumrtje: Nenaravna zgodovina (The Sixth Extinction: An Unnatural History), je delo izpod peresa Elizabeth Kolbert, priznane ameriške raziskovalne novinarke in avtorice knjig o okoljevarstvu, za katere je prejela številne nagrade. V pričujočem delu, nagrajenim s Pulitzerjevo nagrado za najboljšo knjigo na področju stvarne literature, se je avtorica posvetila živalskim in rastlinskim vrstam, ki so zaradi vpliva človeka na poti v pozabo.

Knjiga je v ZDA izšla leta 2014 in se naglo povzpela na vrh Guardianove lestvice najboljših neleposlovnih knjig, lansko leto pa je pri založbi UMco izšel slovenski prevod, pod katerega se je podpisala Anja Radaljac.

Elizabeth Kolbert analitično in nazorno ponazori, zakaj in kako smo ljudje spremenili življenje na Zemlji v tolikšni meri, kot ga ni še nobena vrsta poprej. Pri tem se spretno poslužuje ugotovitev različnih znanstvenih ved, največ pa posega po zakladnici znanja s področja paleontologije in geologije. Avtorica strokovno in z veliko mero natančnosti – ki mestoma prehaja v lahkoten, ljubezniv, poetičen jezik – opiše fascinantne živalske vrste, ki so že izumrle. Bralcu predstavi zgodovino življenja na Zemlji ter razvoj koncepta in teorije izumiranja skozi naravno zgodovino. Pri tem se opira in obravnava temeljna imena (v razvoju) naravoslovne znanosti (G. Cuvier, C. Lyell, C. Darwin …) ter njihove ključne znanstvene koncepte, teorije in neskladja.

Avtorica z novinarsko vnemo in zavzetostjo poroča o propadanju flore in favne na vseh koncih sveta. V ta namen se poda na najrazličnejše, tudi zelo odmaknjene kotičke planeta ter nas popelje vse od Italije do Škotske, od Paname do Islandije in od amazonskega deževnega gozda v Braziliji do oddaljenega otoka ob obali Avstralije. Pustolovski duh in otroška radovednost jo vodita v številne prirodoslovne muzeje in arhive vseh vrst, spoznanja raziskovalnih odprav pa dopolnjuje s pogovori z raziskovalci in velikimi imeni iz sveta znanosti. Skupaj z njimi si ogleda tako sledi nekdanjih velikih izumiranj kot tudi jasne znake sodobnega in umetno sproženega šestega izumrtja. Kljub vznemirljivi in dramatični temi, avtorica ne zapade v moraliziranje, besedilo pa začini s pravo mero dobrega humorja. Delo Šesto izumrtje: Nenaravna zgodovina je mišljeno kot ‘budnica’ človeštvu, zato je znanstveno natančno, a vsakemu bralcu dostopno branje.

Zgodba šestega izumrtja, vsaj kakor sem se jo odločila povedati jaz, ima trinajst poglavij. Bitja v začetnih poglavjih so že izumrla, in ta del knjige se ukvarja predvsem z velikimi izumrtji v preteklosti in presenetljivo zgodovino njihovih odkritij, ki se začenja z delom francoskega naravoslovca Georgesa Cuvierja. Drugi del knjige se še kako odvija v zdajšnjosti – v vse bolj pičlih amazonskih deževnih gozdovih, na hitro segrevajočih se pobočjih v Andih, na zunanjih predelih Velikega koralnega grebena. Da obiščem te predele, sem se odločila iz običajnih novinarskih vzgibov – ker je bila tamkaj raziskovalna postaja ali ker me je nekdo povabil, da se pridružim odpravi. Toda obseg sprememb, ki se zdaj odvijajo, je tolikšen, da bi lahko šla tako rekoč kamorkoli in s primernim vodstvom tudi sama videla znake, ki kažejo nanje (Kolbert 2018, 11).

Zgodovina življenja na Zemlji pozna pet velikih množičnih izumiranj, ki jih znanstveniki označujejo kot znatne izgube biotske raznovrstnosti, ki so nenadne, nemudne in globalnega obsega. Najbolj nedavno in (po)znano je peto izumrtje, ko je pred več kot 65 milijoni let zaradi padca ogromnega asteroida izumrlo približno tri četrtine vseh vrst. Skupaj z njimi so bili z obličja Zemlje izbrisani tudi slavni dinozavri. Danes smo priča šestemu velikemu izumiranju, vendar tokrat kataklizme ne gre iskati v zunanjih dejavnikih, temveč v človeštvu samem.

Elizabeth Kolbert se pripovedi o šestem izumiranju loti pri pojavu, ki se danes odvija povsod po svetu, kjer živijo žabe. Število teh dvoživk strmo upada z izredno naglico. Ko so se pred nekaj desetletji začela pojavljati prva (s)poročila o tem, da se populacija žab naglo zmanjšuje, so bili nekateri najbolj podkovani strokovnjaki in znanstveniki s tega področja najbolj skeptični. Zakaj? Dvoživke so vendarle med najbolj trdoživimi bitji tega planeta. Ne obstajajo le dlje kot denimo sesalci ali ptice, obstajale so že pred dinozavri.

Dandanes dvoživke uživajo nelaskav sloves najbolj ogroženega razreda živali na svetu; preračunano je bilo, da je stopnja izumiranja te skupine kar petinštiridesettisočkrat višja od stopnje izumiranja iz ozadja. [1] Toda tudi stopnje izumiranja številnih drugih skupin se približujejo ravni, na kateri so dvoživke. Ocenjuje se, da je tretjina vseh koral, ki gradijo grebene, tretjina vseh sladkovodnih mehkužcev, tretjina morskih psov in skatov, četrtina vseh sesalcev, petina vseh kuščarjev in šestina vseh ptic na poti v pozabo. Izgube se pojavljajo vsepovsod: v Južnem Pacifiku in Severnem Atlantiku, na Arktiki in v Sahelu, v jezerih in na otokih, na vrhovih gora in v dolinah. Če veste, kako gledati, lahko sledi trenutnega izumiranja zelo verjetno najdete tudi na vašem dvorišču (Kolbert 2018, 28–29).

Pri tem pa se večinoma ne zavedamo, da so mnoge današnje živalske in rastlinske vrste oz. populacije zdesetkane prav zaradi človeka. Mi, ki živimo dandanes, nismo le priče enemu izmed najredkejših dogodkov v zgodovini življenja, tj. množičnemu izumiranju, temveč ga tudi povzročamo. Ena sama šibka vrsta, homo sapiens, je nevede dosegla zmožnost, da neposredno vpliva na svojo usodo in usodo večine drugih vrst na tem planetu, poudarja Kolbertova. Človek v številnih pogledih spreminja pogoje za življenje na planetarni ravni. Atmosfero in kemijsko ravnovesje v oceanih smo spremenili tako temeljito, da smo po prepričanju vse več znanstvenikov vstopili v novo geološko epoho, antropocen, v kateri je ključna geološka sila postal človek sam.

Tekom let je bilo predlaganih več poimenovanj za novo dobo, v kateri so si pot utrli ljudje. Beseda antropocen je izmislek Paula Crutzena, nizozemskega kemika, ki si je delil Nobelovo nagrado za odkritje kemikalij, ki tanjšajo ozonsko luknjo. Med številnimi geološkimi spremembami, ki so jih povzročili ljudje, Crutzen izpostavlja: človeške dejavnosti so preoblikovale skoraj polovico vsega kopnega na svetu; večino največjih rek na svetu smo zajezili ali preusmerili; pognojene rastline proizvajajo več dušika, kot se ga naravno pojavlja v vseh zemeljskih ekosistemih; ribolovna območja uničujejo več kot tretjino primarne produkcije oceanskih obalnih voda; ljudje porabljamo več kot polovico vse lahko dostopne sveže tekoče vode na svetu. Najbolj pomembno pa so po njegovem mnenju ljudje spremenili sestavo atmosfere. Zaradi izsekavanja pragozdov in uporabe fosilnih goriv se je koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju v zadnjih dvesto letih povzpela na štirideset odstotkov, medtem ko se je koncentracija metana, celo bolj močnega toplogrednega plina, več kot podvojila.

Posledice t. i. ‘antropogenih emisij’ oz. masovnega izumiranja in nemara celo zlom najpomembnejših in najbolj kompleksnih ekosistemov na planetu, kot so koralni grebeni in tropski pragozdovi, bo – po prepričanju mnogih znanstvenikov – večina ljudi, ki nas danes živi, dočakala. Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, Elizabeth Kolbert ocenjuje, da bo konec 21. stoletja izgubljenih med 20 in 50 odstotkov svetovne flore in favne. Ali kot v zaključnih vrsticah svojega obsežnega dela zapiše avtorica sama:

Seveda nas usoda naše lastne vrste povsem nesorazmerno skrbi. Tvegala bom, da bom zvenela protičloveško – nekateri izmed mojih najboljših prijateljev so ljudje! – in zapisala, da na koncu to ni tisto, čemur velja namenjati največ skrbi. Trenutno, v tem čudovitem trenutku, ki ga razumemo kot sedanjost, se odločamo, ne da bi to zares nameravali, katere evolucijske poti bodo ostale odprte in katere se bodo za vselej zaprle. To ni uspelo še nobeni drugi vrsti in to bo, na žalost, naša najbolj trajna zapuščina. Šesto izumrtje bo še naprej določalo potek življenja dolgo po tem, ko se bo vse, kar so ljudje napisali, naslikali in zgradili, sesulo v prah (Kolbert 2018, 322).

V enem izmed temeljnih del biološke znanosti in znanosti nasploh, O nastanku vrst, Darwin ne vzpostavi nobenih razlik med človekom in drugimi organizmi. Ljudje, enako kot katerakoli druga vrsta, izviramo, preko modifikacije, iz bolj starodavnih prednikov. Celo razlike, za katere se je zdelo, da ljudi razločujejo od drugih vrst – jezik, modrost, občutek za razlikovanje med prav in narobe –, so se po njegovem prepričanju razvile na isti način kot druge prilagodljive značilnosti, npr. daljši kljuni ali ostrejši sekalci. V osrčju Darwinove teorije je, izpostavlja Kolbertova, zanikanje posebnega statusa človeštva. Kakor so pripoznali on sam in številni njegovi sodobniki, je bila prav ta enakovrednost najbolj radikalen vidik njegovega dela.

Odgovor na vprašanje, kako radikalen je bil Darwin in kako radikalno – prav ali narobe – ravna sodobni človek z naravo, je prepuščen vam, bralci. Vsekakor pa bo Šesto izumrtje pretreslo vaš pogled na svet.

Opombe

[1] ”Na isti način kot akustični inženirji govorijo o ‘hrupu iz ozadja’, biologi govorijo o ‘izumiranju iz ozadja’. V običajnih časih – ti ‘časi’ v tem primeru pomenijo cele geološke epohe – se izumiranje odvija le zelo redko, celo redkeje kot formacije novih vrst, in odvija se s tempom t. i. stopnje izumiranja iz ozadja. Ta stopnja niha od ene skupine organizmov do druge; pogosto o njej govorimo kot o enem izumrtju na milijon vrst na leto. Za skupino, ki je verjetno najbolje proučevana, torej za sesalce, je bila stopnja izumrtja ocenjena na približno 0,25 vrste na milijon vrst na leto. To pomeni, da bi lahko, glede na to, da dandanes po svetu hodi okoli 5500 vrst sesalcev, ob stopnji izumiranja iz ozadja pričakovali – spet, zelo okvirno –, da bo ena vrsta izumrla na vsakih sedemsto let” (Kolbert 2018, 26).

Elizabeth Kolbert

Šesto izumrtje: Nenaravna zgodovina

Knjiga, ki bo pretresla vaš pogled na svet.
ocena 5 od 5
Najugodnejša ponudba knjige + brezplačna dostava:

Elizabeth Kolbert

Šesto izumrtje: Nenaravna zgodovina

Knjiga, ki bo pretresla vaš pogled na svet.
ocena 5 od 5

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​