Tokratno kolumno začenjam s citatom, ki pripada svetovno najbolj uveljavljeni slovenski znanstvenici, kemičarki in pedagoginji Aleksandri Kornhauser Frazer. Njen nedavni intervju na Televiziji Slovenija (ki ga je vodila vselej dovolj pronicljiva in natančna Ksenija Horvat) je nekaj najboljšega, kar sem v zadnjem času uzrl na TV zaslonih.

Ko se je pogovor iztekel, sem pomislil, kako počasi, a dosledno iz naših medijev izginjajo velikani našega časa (še zdaleč ne le zaradi tega, ker nas zapuščajo), njihov prostor  pa zasedajo liki kratkega veka in še krajšega dometa.

Še bolj so mi dale misliti besede profesorice, v katerih se je dotaknila revščine in revnih otrok. V Sloveniji jih je preveč. Preveč za državo, ki je po ustavi socialna. Preveč za družbo, ki v ničemer ne sodi med manj razvite, manj uspešne ali manj premožne. In preveč za čas, ki ga zaznamujejo visoki obrati gospodarske rasti in porast blaginje.

Profesorica Kornhauser Frazerjeva je to bolečino novodobne slovenske družbe gotovo omenila tudi zaradi lastne izkušnje. Bila je otrok, ki bi danes po vseh merilih sodil med socialno ogrožene. A, kot pravi sama, ni se potrebno utapljati, da bi vedel, da moraš znati plavati. Govorila je predvsem kot človek, ki ve, da pravi vzrok za revščino, kot jo vidimo danes pri nas, ni v pomanjkanju denarja. Pravi vzrok je pomanjkanje sočutja. Sočutja pri ljudeh, ki postavljajo pravila, in pri tistih, ki jih udejanjajo.

Preberite tudi prvo kolumno dr. Igorja Šoltesa:
Kako do prihodnosti brez kletk?

Ničkolikokrat sem se pri svojem delu srečal z ljudmi, ki so imeli ali še imajo moč, vpliv ali ključ od blagajne (če ne vsega hkrati) in bil razočaran nad tem, kako slabo so iz svojih pisarn videli na ulice, kako zelo se jim je spremenil pogled na slovensko stvarnost z vsakim višje osvojenim nadstropjem, in kako nepomembne so bile zanje vse reči, ki niso imele neposrednega vpliva na njihov osebni položaj.

Ta spoznanja so bila boleča, ko sem bil mlajši, danes jih sprejemam enako težko, kot prepogosti dež v Bruslju. Pač, Bruselj. Nekaj, kar se najbrž ne more spremeniti tako zlahka.

Danes ne razmišljam več o tem, zakaj so drugi, kakršni so.

Če kaj, me preganja misel o tem, kako so me taka spoznanja spremenila. Kako so mi odprla oči. In kako hitro prepoznam klic, ki išče pomoč. Ker je to vse, kar v življenju zares šteje. Koliko znaš bit človek.

»En tank manj, pa bodo vsi otroci v Sloveniji siti,« je izjava, ki ne potrebuje podnapisov. Dovolj povedna je, izrečena s pravega mesta in s strani osebe, ki ji zaradi njenega dela, odnosa do ljudi in njenega prispevka za človeštvo, lahko samo verjamemo.

Hvaležno in upajoč na to, da bo ta njena drža, zasajena v naših krajih, vzklila v dejanja, ki nam bodo pomagala zlomiti vsesplošno sprijaznjenost z logiko, da je stiska otrok nepomembna motnja v delovanju mišic in stanju forme, v kateri je država. In da je edino, kar tem istim mišicam in formi lahko na dolgi rok koristi, le nepošteni doping v podobi sužnjelastniških in nevarnih razmerij s poglavarji tega sveta.

Avtor se odpoveduje honorarju, zato smo na Extraveganzi del honorarja nakazali slovenskemu purushi Tadeju Čadežu, ki trenutno deluje v Indiji. Preberite več o purusha programu.