Danes na vsakem koraku bodejo v oči oglasi, polni sporočil o zdravju, zdravem življenjskem slogu in o zdravi hrani. Hrana, pripeljana od daleč, konzervirana, obdelana na človeku neprijazne načine, obremenjena s pesticidi … Reklamna sporočila pa nas prepričujejo, da bomo ob zaužitju te iste hrane pokali od zdravja.

Kaj je zdravo in kaj ne, je danes zelo pogosto predmet spora tudi med enako mislečimi.  

Še nikoli ni bilo toliko napisanega o zdravi hrani in še nikoli ni bilo toliko obolelih. Število rakavih obolenj je iz leta v leto višje, zaznavamo drastičen porast diabetesa tipa B, kardiovaskularnih obolenj, avtoimunskih bolezni, da ne govorimo o skoraj neverjetnem porastu alergij, za katere pred nekaj desetletji še vedeli nismo.

Ob poplavi informacij povezanih z zdravjem in zdravo hrano pa povprečen človek le stežka izlušči, kaj je res in kaj ni, mediji pa v tej zmedi pristavljajo svoj lonček. Za nekaj tako zaželenega oglaševalskega denarja je lahko zdravo marsikaj.

Zato verjamem, da moramo, ko ne najdemo več pravih odgovorov, prisluhniti naravi. Ozrimo se v naravo in spoštujmo red, ki vlada že tisočletja. Prisluhnimo naravnim zakonitostim, spomnimo se na početje naših prednikov in poskusimo – kolikor je le mogoče – sobivati z zakoni, ki nam jih določa narava.

Predvsem pa se zavejmo, da imamo samo en planet. Pred nekaj dnevi sem prebral, da porabimo milijarde, da bi odkrili življenje na drugih planetih, in še mnogo več, da ga ubijamo na svojem lastnem. Žal to še kako drži.

Zakaj smo ljudje postali tako »lakomni«? Od nekdaj je del pridelka pripadel tudi živalim – škodljivcem, danes pa mislimo, da vse pripada izključno nam. Zato brezglavo polivamo, škropimo, uničujemo zemljo in vse, kar je v njej, da bi pregnali slehernega škodljivca. Ob tem pa eni kujejo milijardne zaslužke.

Samo v letu 2014 je bilo uporabljenih kar 825.000 ton glifosata, ki je najbolj pogosto uporabljena kmetijska kemikalija vseh časov, njegova globalna prodaja pa sega do 9 milijard evrov. In to kljub temu, da je Mednarodna agencija za raziskave raka glifosat uvrstila med snovi, ki so domnevno rakotvorne za ljudi.

A to očitno nekaterih – v imenu kovanja dobičkov, seveda – prav nič ne gane. Res je, da tudi zaradi uporabe takšnih sredstev pridelamo več, imamo višje hektarske donose, ampak kakšna je cena, ki jo za to plačujemo? Žal se le redki ozaveščeni posamezniki zavedajo, da s tem uničujemo tudi sami sebe.

igor soltes extraveganza kolumna
dr. Igor Šoltes na kulinaričnem posvetu Hrana – pot do zdrave prihodnosti, ki ga je junija 2017 organiziral z dr. Jožetom Podgorškom, varuhom odnosov v verigi preskrbe s hrano

Prepričan sem, da moramo hrano razumeti kot vir naše prihodnosti in zato krepiti predvsem bolj trajnostne, okolju in ljudem prijazne oblike kmetovanja. Tudi na ravni Evropske unije se moramo zavzeti za pridelavo hrane, ki ni obremenjena s pesticidi, glifosati in drugimi agrokemičnimi sredstvi, ki vključujejo zdravju škodljive snovi.

Za dosego tega cilja pa se moramo upreti trendom, ki jih narekuje globalizacija in ki je pripeljala do industrijskega monopola znotraj kmetijsko-živilskega sektorja.

Zgolj peščica podjetij tako nadzoruje velik del ponudbe semen, agrokemičnih sredstev, pa tudi pridelave hrane. Samo par trgovskih verig pa nadzoruje celotni evropski trg hrane. Če ne bomo naredili odločnega koraka naprej in se vrnili k našim koreninam v smer lokalnega in trajnostnega, bo na koncu naše zdravje tisto, ki nam bo kot družbi slej ko prej izstavilo račun. In to za ceno, ki ne bo nizka.

Ob tem pa ne smemo pozabiti na samooskrbo. Se sploh zavedamo, kakšen pomen na naše življenje ima samooskrba, da ne govorim o številu delovnih mest, ki bi nam jih povečanje samooskrbe prineslo?

Izjemno pomembno je tudi zavedanje o znanem poreklu hrane in o nujnosti kratkih prehranskih verig od vil do vilic, saj hrana med transportom, skladiščenjem in pakiranjem izgubi večino hranil, vitaminov in drugih, za življenje tako pomembnih, snovi.

Ljudje velikokrat mislimo, da smo pametnejši od narave. A narava nam vedno znova pokaže, da temu ni tako.

Zato ne čakajmo, ukrepajmo danes, da ne bo jutri že prepozno!

Avtor se odpoveduje honorarju, zato smo na Extraveganzi del honorarja nakazali Zavodu za zaščito rejnih živali Koki.