Nekateri prisegajo na plavanje v mrzli vodi, drugi se raje do vratu potopijo v ledeno vodo jezera ali reke. Še več pa je tistih, ki se zjutraj oprhajo z mrzlim tušem. Danes postaja t. i. vodna terapija vse bolj priljubljena in razširjena. Če so še do pred kratkim plavalci v ledeni vodi veljali za nor(c)e in čudake, se danes število tistih, ki prisegajo na mrzel tuš, iz leta v leto povečuje. Mrzel tuš je postal trend, plavanje v reki ali namakanje v ledenem jezeru pa priložnost za izboljšanje dobrega počutja in predvsem druženje.

Bogata zgodovina vodne terapije v medicini

Čeprav se zdi, da smo šele nedavno spoznali prednosti uporabe vodne terapije za naše zdravje, pa je zgodovina vodne terapije bogatejša, kot bi si morda mislili. Izpostavljanje telesa intenzivnim in kratkotrajnim hladnim dražljajem, ki jih ponuja zimsko plavanje v mrzli vodi jezera ali reke (ali tuširanje z mrzlo vodo), so se že stoletja pred nami posluževale različne kulture.

Mrzle kopeli so namreč uporabljali kot eno od oblik utrjevanja telesa, krepitve mentalne moči in zdravja. Tako kot danes pa so v zgodovini poznali mnoge različice vodne terapije: mrzla kopel, vroča kopel, toplo-mrzla kopel, parna kopel itn.

V Kirurškem papirusu Edwin Smith, ki je najstarejši nam do sedaj poznan kirurški dokument in izvira iz dobe Starih Egipčanov (1600 pr. n. št.), lahko najdete kar nekaj sklicevanj na oblike uporabe hladu ali mraza, ki da sta učinkovito terapevtsko sredstvo.

Že v rimskih časih so poznali pozitivne učinke vodne terapije na zdravje.

Najbrž najznamenitejši grški zdravnik je Hipokrat (460 – 370 pr. n. št.), ki velja za eno najvplivnejših osebnosti v zgodovini medicine. Pogosto mu pripisujejo, da je bil prvi, ki je dokumentiral učinke hidroterapije na zdravje. Hipokrat je predpisoval kopanje v vodnih izvirih kot terapijo za zdravljenje različnih bolezni.

Medicinsko uporabo hidroterapije so priporočale tudi starodavne kitajske, egipčanske, grške in rimske civilizacije. Več starodavnih besedil hidroterapijo omenja kot »zdravljenje z vodo« ali »hidropatijo«, kar dokazuje, da so starodavne civilizacije že poznale zdravilne učinke vode in njenih številnih uporab.

V enem od člankov o vodni terapiji smo že omenili britansko humanistko in medicinsko sestro Florence Nightingale, ki je verjela, da je bila ozdravljena prav zaradi hidroterapije, ki je bila v drugi polovici 19. stoletja ena najbolj priljubljenih britanskih vrst zdravljenj za duševna in telesna obolenja. V znamenitem britanskem spa mestu Malvern, kjer se je zdravila tudi Nightingale, so bili najbolj znani pacienti še Charles Darwin, Charles Dickens, Thomas Carlyle, Lord Tennyson in nasprotnik Darwinove evolucijske teorije Samuel Wilberforce.

Preberite tudi, kako gozdna kopel postane čisto prava vodna kopel. Preverite, kje, kako in koliko časa izvajati vodno terapijo v naravi.

Vincent Preissnitz (1799–1851)

Avstrijec Vincent Preissnitz je bil sin kmeta, ki ga je v otroštvu zaznamoval dogodek, ko je videl poškodovano srno, ki si je celila rane v ribniku blizu njegovega doma. Ker je čez nekaj časa to isto srno videl, da si je opomogla, je bil navdušen in očaran nad zdravilnostjo vode.

Ko je Preissnitzu v najstniških letih v nesreči kočija poškodovala tri rebra, mu je zdravnik povedal, da se poškodba ne bo nikoli zacelila. Preissnitz se je odločil za samozdravljenje in dobesedno sledil zgledu srne. Rano si je povil z vlažnimi povoji, jih vsakodnevno menjal, zraven pa pil velike količine vode. Po približno letu dni se so se poškodovana rebra zacelila, sam pa je bil deležen najprej lokalne, nato pa državne slave in kasneje svetovne slave. Postal je zdravnik, leta 1826 pa je bil pri svoji 27. letih že vodja klinike za hidropatijo v Gräfenbergu.

Priessnitz je bil prepričan, da so najboljše zdravilo proti boleznim vegetarijanska hrana, zrak, gibanje, počitek, voda in tradicionalna medicina. Zaradi slovesa se ga je prijel vzdevek »oče hidropatije«, čeprav ni bil ne prvi, ki je vodo priporočal in uporabljal kot zdravilo, niti odkritelj zdravilnih učinkov vode.

Sebastian Kneipp (1821–1897)

Bavarski duhovnik in utemeljitelj Kneippovega zdravljenja je metodi zdravljenja dal svoje ime. Ko je po letih intenzivnega študija za duhovnika leta 1847 zbolel za pljučno tuberkulozo, ki je bila v tistem času smrtonosna, se je še bolj zakopal v branje knjig. Njegovo zdravstveno stanje se ni izboljšalo kljub temu, da je redno obiskoval zdravnika, nato pa naletel na knjigo Johanna Siegmunda Hahna o hidroterapiji. Ob branju je spoznal, da bi lahko svojo bolezen poskušal pozdraviti z vodno terapijo.

Mogoče najbolj znana vrsta vodne terapije je knajpanje.

Nato je zapise iz knjige in znanje hidroterapije prenesel v prakso. Pozimi leta 1849 se je večkrat tedensko kopal v Donavi. Ta kratka izpostavljanja mrzli vodi so okrepila njegov imunski sistem, zato se je njegovo zdravstveno stanje začelo izboljševati. Leta 1850 je v semenišču Georgianum v Münchnu spoznal prijatelja študenta, ki je bil prav tako bolan in je z njim delil nasvete in spoznanja o hidroterapiji. Oba sta si opomogla od bolezni, Kneipp je kasneje študij zaključil in bil leta 1852 posvečen za katoliškega duhovnika.

Naravna oblika zdravilstva Sebastiana Kneippa vključuje celostno naravno zdravljenje, ki ga je razdelil v sistem 5 stebrov: voda (hidroterapija), prehrana, gibanje, zelišča (fitoterapija) in zdrav življenjski slog (urejeno, uravnoteženo življenje). Še za časa njegovega življenja so leta 1889 frančiškanske redovnice odprle prvo Kneippovsko vodno zdravilišče v Nemčiji.

Zdravilne metode Sebastiana Kneippa so se razširile tudi po slovenskih krajih sredi 19. stoletja. Tudi v Ljubljani so ob koncu 19. stoletja ustanovili društvo Kneippovih privržencev. V Tivoliju pa so leta 1899 zgradili kopališče Wörishofen, kjer so obiskovalci po načelu Sebastiana Kneippa bososnogi hodili po potoku in travi.

Danes so postale različice vodne terapije s toplo in/ali mrzlo vodo del stalne ponudbe wellness in spa centrov, kjer lahko pozabimo na skrbi in obveznosti ter se prepustimo blagodejnim in zdravilnim učinkom vode.

Preverite tudi, zakaj je bosonoga hoja tako zelo priporočljiva in na kakšen način bosonogost ali zemljenje vpliva na zdravje.

Tisti bolj neukročenega, avanturističnega duha pa svoj oddih iščejo v naravi. Prvinskost stika z naravo ne moremo podoživeti v spa in wellness centrih, zato so reke, jezera ali gozdni tolmuni odlična priložnost za terapije z vodo. Namakanje v mrzli vodi pa vse bolj postaja sodobni trend. Predvsem zaradi glasnikov in zagovornikov načina življenja, ki želi človeka spet vrniti nazaj v objem narave.

Wim Hof (1959–)

Mogoče najbolj znan med njimi, ki terapijo z mrzlo vodo – ali bolje rečeno z mrazom – jemlje kot način življenja, je Nizozemec Wim Hof, znan pod imenom The Iceman. Hof je ekstremni športnik, ki se na svoje avanturistične podvige podaja v pogojih ekstremno nizkih temperatur. Postavil je vrsto Guinnessovih rekordov – med drugim v najdaljšem plavanju pod ledom in najdaljšem času izpostavljenosti celotnega telesa ledu. Še vedno pa je rekorder v bosonogem polmaratonu na ledu in snegu.

Pomembno – različne stopnje fiziološkega odziva v mrzli vodi

Ne glede na to, ali se boste lotili mrzle kopeli v reki ali jezeru ali pa se boste mogoče raje prepustili mrzlemu tušu v udobju svojega doma, pa je pomembno, da poznate fiziološki odziv vašega telesa.

Znanstveniki, ki preučujejo odzive organizma tistih, ki prakticirajo vodno terapijo z mrzlo vodo, ugotavljajo različne stopnje fiziološkega odziva. Mimogrede, mrzla voda je običajno definirana pod petnajstimi stopinjami Celzija (15 °C).

V prvih treh minutah se koža ohladi in plavalec lahko dobi občutek, da ga nekaj nežno zbada ali peče oz. skeli na koži. To lahko pri nekaterih začetnikih povzroči nelagodje, vendar večje tveganje pride kasneje, ko posameznik prične mraz dojemati kot skorajda znosnega. Prične se površinsko živčno-mišično ohlajanje telesa, kar lahko povzroči onesposobljenost okončin. Predvsem roke postanejo prešibke (prijem), da bi pomagale povleči telo nazaj na suho.

Poznamo različne stopnje fiziološkega odziva na mraz.

Tiste, ki predvsem od daleč opazujejo plavalce v mrzli vodi, najbolj skrbi hipotermija ali podhladitev telesa, ki naj bi prežala na plavalce. Pri temperaturah nad 15 °C posebna skrb običajno ni potrebna, saj podhladitev telesa ne nastopi vsaj 30 minut. To pomeni, da imajo vsaj izkušeni plavalci v mrzli vodi dovolj časa, da se v primeru podhladitve vrnejo nazaj na suho.

Pri nižjih temperaturah vode pa je drugače. Velja pravilo, da ste v vodi največ toliko časa, kot je izmerjena temperatura vode. Če je njena temperatura 5 °C, ste v vodi lahko najdlje 5 minut. Izkušenejši bodo čas v vodi, seveda, po občutku podaljševali.

Ne pozabite, da je fiziologija zaveznik vašega organizma. Zato se brez skrbi prepustite vodi in naravi ter njunim zdravilnim učinkom. Posodobljena parafraza Kneippove modrosti bi se danes glasila: »Komur pri zdravljenju posameznika ne zadostujeta voda in narava, ta že s tem dokazuje, da ne pozna bistva človeka.«

Viri

Pirkko Huttunen, Leena Kokko, Virpi Ylijukuri, Winter swimming improves general well-being, International Journal of Circumpolar Health, 2004. Vol. 63, št. 2, str. 140 – 144. https://www.tandfonline.com/doi
/abs/10.3402/ijch.v63i2.17700
.

Rebecca Mead, The Subversive Joy of Cold-Water Swimming, The New Yorker, 27. januar 2020. V tiskani verziji je bil članek objavljen pod naslovom »Going for the Cold«. Dosegljivo https://www.newyorker.com/
magazine/2020/01/27/the-subversive-joy-of-cold-water-swimming
.

Wim Hof Method, https://www.wimhofmethod.com/.

Nina Meh, Nekoč osnovni recept za zdravje: zdravljenje z vodo, MMC RTVSLO, 20. junij 2014. Dosegljivo na https://www.rtvslo.si/moja-generacija/nekoc-osnovni-recept-za-zdravje-zdravljenje-z-vodo/339867.