Kdaj bo naše srce dovolj veliko, da bomo razumeli njihov jezik?

Človek je živalim vztrajno odrekal čustvene in kognitivne sposobnosti, iz česar se še danes napaja nepriznavanje miselnega in čustvenega sveta živali.
extraveganza živali

Človeška zgodovina je prepredena z miselnostjo o nekogaršnji večvrednosti. Naj gre za rasno večvrednost, kulturno, spolno, religijsko ali razredno. Prav vse je človeštvo v nekem obdobju (do)živelo, nekatere še živi in, upajmo, nekoč te ideje tudi preživi.

Eden od teh večvrednostnih vidikov, ki delno tudi vplivajo na to, da znanstveniki ne znajo oziroma ne želijo odgovoriti na nekatera preprosta vprašanja, je antropocentrizem. Njegova glavna misel je človekova nadrejenost naravi.

O antropocentrizmu na kratko

Za antropocentrizem je značilno, da človek ni enakovreden del narave, ampak je njen vrhovni člen – to pomeni, da je človek gospodar živalstva, rastlinstva in narave. Izhajajoč iz te logike, lahko še danes prebiramo in poslušamo sprevržene, cinične domisleke (tudi) intelektualcev o razmerju človeka do živali, ki te odnose še radikalneje poglabljajo.

Starogrški filozof Aristotel je področje moralnosti omejil le na človeka, zato bi lahko rekli, da je eden od utemeljiteljev antropocentrične etike, saj je po njegovem lahko le človek, kot razumsko in svobodno bitje, osrednje zanimanje raziskav, zanimanj in opazovanj. Prav nič ni k rahljanju človeškega surovega odnosa do živali prispevala Rimokatoliška cerkev, ki je celo spodbujala pobijanje »krivovercev« katarov. Ti so namreč odklanjali vsakršno obliko nasilja, torej tudi ubijanje živali in prehranjevanje z njimi.   

Posledice tovrstnega pogleda na svet se kažejo v nespametnem in lahkomiselnem odnosu do narave in rastlinskih vrst, ter – za naše razumevanje antropocentrizma najpomembnejše – v odnosu do živali. A problem antropocentrizma ni le v tem, da ljudem a priori pripisuje višje kognitivne ali družbene sposobnosti, pač pa – če se omejim le na živali – da živalim a priori oporeka vsakršne kognitivne ali socialne sposobnosti.

Še večji problem pa je živalim priznavati obstoj vsakršnih kognitivnih ali socialnih sposobnosti le v primeru, da jih lahko dokažemo s primerjanjem človeških sposobnosti (npr. jezik, računanje). In jim na podlagi tega prizna(va)ti pravice.

Saj vendar tudi posameznikom s hudimi motnjami v duševnem razvoju, tudi če ne dosegajo kognitivnih sposobnosti povprečno razvitih ljudi, ne odvzamemo svobode oziroma jim priznavamo človekove pravice!

Kognitivna etologija in antropomorfizem

Kognitivna etologija se – v svoji strogi definiciji – nanaša na primerjalno, evolucijsko in življenjsko študijo miselnih procesov živali, njihovega mišljenja, racionalnosti, procesiranja informacij in zavedanja. [i]

Torej se lahko pri svojem delu, kjer je objekt raziskovanja žival in njen čustveni, duševni ter socialni svet, poslužuje antropomorfizma. Kar pa je v znanstvenem svetu danes pogosto sprejeto kot ne-znanost.

Na kratko bi lahko rekli, da gre pri antropomorfizmu za pripisovanje človeških karakteristik nečloveškim živalim. A v resnici ne gre za to, da bi živalim pripisovali, ali celo projicirali na njih, človeške lastnosti in/ali (moralne) vrednote zato, da bi lažje razumeli njihov svet.

V resnici gre za to, da poskušajo najti skupne lastnosti, ki si jih z živalmi evolucijsko delimo, nato pa z uporabo človeškega jezika ovrednotiti svoje ugotovitve.

Kako bi sicer lahko opisali lastnosti, kot so veselje, žalost, jeza ali razmišljanje pri živalih, ki svojih subjektivnih občutkov in čustev ne morejo izraziti z besedami?

Da poskušajo antropomorfično opisati čustveno življenje živali, ne pomeni nič drugega, kot da z lingvističnim orodjem omogočijo, da misli ali čustva živali postanejo dostopna in razumljiva ljudem. [ii]

Zapuščina antičnih časov

Dolga stoletja od grško-rimskih časov naprej je prevladovala utilitaristična misel v odnosu do živali. Filozofi in teologi so, z redkimi izjemami, verjeli in učili, da živali nimajo čustev, da mora človek imeti oblast nad njimi in njihovim življenjem ter trpljenjem.

Po njihovem mnenju je lahko imelo moralno vrednost le bitje, ki je razumsko in ki za sporazumevanje uporablja jezik.

In ker so menili, da živali nimajo razuma in ker za sporazumevanje ne uporabljajo jezika, so bile živali za njih le brezčutna bitja, ustvarjena za potrebe človeške vrste.

Tudi zaradi teh globoko ukoreninjenih predsodkov, ki so se stoletja prenašali iz roda v rod, iz krvi v kri in iz koda v »genetski« kod, se še danes napaja nespoštovanje in nepriznavanje miselnega in čustvenega sveta živali.

Neponovljiva Charles Darwin …

Kognitivna etologija se osredotoča predvsem na to, kako živali razmišljajo ter kakšna čustva jih v življenju preplavljajo. Ugotoviti želi, zakaj in kako so se intelektualne sposobnosti in čustva pri živalih razvile. Ali nemara celo obstaja nepretrgana sled duševnega razvoja med različnimi vrstami.

(Po Darwinovi teoriji o evolucijski kontinuiteti so razlike med živalmi vprašanje stopnje, ne vrste.)

In ne nazadnje: odkriti želi bogastvo duševnega sveta živali. [iii]

Na nek način kognitivna etologija sega prav v obdobje Charlesa Darwina, njegovih sodobnikov in učencev, ki so si že pred več kot 150 leti upali raziskovati in razmišljati o čustvenem življenju živali. V tem pogledu so bili celo naprednejši in bolj pogumni, kot so raziskovalci danes.

Kognitivni etologi, ki delujejo na terenu – torej v naravnem okolju živali, so občasno soočeni z očitki, da na terenu ni mogoče pridobiti relevantnih informacij in podatkov o razumskem in čustvenem svetu živali. Anekdote, ki jih zbirajo z opazovanjem živali, naj bi bile neustrezne, v primerjavi s podatki behavioristov, ki svoje podatke običajno zbirajo v laboratorijih v kontroliranih in ponovljivih pogojih.

Preberite tudi prispevek o živalskih vrtovih kot simbolu ujetništva: Maksimus in Čaja v živalskem vrtu Ljubljana.

Oglejte si tudi oceno knjige Are we smart enough to know how smart animals are? (Frans de Waal).

Lahko bi rekli, da kjer klasični behavioristi v živalskem vedenju vidijo naučen pojav, pa etologi na drugi strani verjamejo, da je vedenje živali nagonsko ali prirojeno vsaki vrsti. Zato živali preučujejo v naravnem okolju ali v pogojih, ki so v čim večji meri podobni naravnemu okolju.

Podatki, pridobljeni pod kontroliranimi pogoji, so resda zanesljivejši, saj lahko nadzorujejo tudi morebitne nepredvidljive okoliščine poskusov. Poleg tega je brez ponovljivosti dogodkov praktično nemogoče začeti statistično obdelavo, ki bi raziskovalce pripeljala do končnih zaključkov.

Kar pa ne pomeni, da terensko delo v naravnem okolju živali ni znanstveno ali da ni vredno upoštevanja. Pomeni le to, da je v naravnem okolju ponovljivost dogodka – zaradi objektivne ne-možnosti ter neponovljivosti situacij in življenja samega – težko dosegljiva.

… in Jane Goodall

Jane Goodall, pionirka na področju raziskovanja šimpanzov, že vse od 60. let prejšnjega stoletja raziskuje socialno in družinsko vedenje prostoživečih šimpanzov v Tanzaniji.

S strani kolegov je bila dolgo časa kritizirana zaradi takrat »nekonvencionalnih« metod – med drugim je šimpanze poimenovala z lastnimi imeni –, in odkrila, da je čustveno, mentalno in družbeno življenje in obnašanje živali (še posebej v skupinah živečih sesalcev s kompleksnimi možgani) mnogo bolj zapleteno in bogato, kot jim je zahodna znanost stoletja priznavala.

Njeni akademski kolegi in kolegice so bili nanjo tako ljubosumni kot besni, saj je že kot mlado dekle prišla do spoznanj, do katerih se sami niso dokopali vso kariero.

Brez njenega pionirskega dela na terenu še vedno ne bi vedeli – ali pa bi to odkrili mnogo kasneje – da šimpanzi ne samo da uporabljajo orodje, pač pa si ga sami tudi izdelajo. [iv]

Zato je potrebno kritike na račun ugotovitev »terenskih« raziskovalcev misliti z enako mero kritičnosti, kot so le-te izrekane.

Terensko delo ne samo da omogoča pridobivanje kvalitetnih podatkov, pač pa ima tudi prednosti. Žival, ki jo raziskovalci opazujejo v svojem naravnem okolju, ne čuti nikakršnega pritiska ali stresa, kar se pogosto dogaja živali, čakajoči v (pre)majhni kletki, zaprti v sterilno okolje laboratorija – kar že v osnovi neobhodno sproža tudi etična vprašanja.

Dr. Jonathan Balcombe, vodilni znanstvenik pri Zdravniškem odboru za odgovorno medicino (PCRM), pravi, da živali pri laboratorijskih eksperimentih doživljajo izreden stres. Mnogo zadnjih študij je namreč pokazalo, da se testiranim živalim zvišata srčni impulz in krvni pritisk, zviša se nivo stresnih hormonov in drugih stresnih parametrov. Potrebna pa je več kot ena ura, da se fiziologija testiranih živali ponovno vrne v normalno stanje.

Kako pameten je šimpanz?

Kdaj bodo (ne)srečne živali končno upravičene do priznanja lastne sreče? Kdaj bodo njihove oči dovolj žalostne, da bomo slišali njihove krike?

Kdaj bo naše srce dovolj veliko, da bomo razumeli njihov jezik? Kdaj duša dovolj čista, da bo usmiljenje zamenjalo trpljenje?

Carl Sagan se je nekoč vprašal, kako pameten mora biti šimpanz, da njegov uboj po človeških merilih pomeni umor.

Opombe

[i] Allen Colin in Marc Bekoff, Species of Mind: The Philosophy and Biology of Cognitive Ethology, MIT Press, Cambridge 2009, str. ix.

[ii] Marc Bekoff, The Emotional Lives of Animals, New World Library, California 2007, str. 123.

[iii] Marc Bekoff, The Emotional Lives of Animals, New World Library, California 2007, str. 30.

[iv] Robin McKie, Chimps with everything: Jane Goodall’s 50 years in the jungle, The Guardian, 27. junij 2010, dosegljivo na spletnem naslovu https://www.theguardian.com/science/2010/jun/27/jane-goodall-chimps-africa-interview.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​