Kratka zgodovina testiranj na živalih

Testiranje na živalih sega najmanj v čas 5. st. pr. n. št. Vse do danes pa kljub omejitvam prepovedi testiranj, živali še vedno množično umirajo v laboratorijih.
poskusi na živalih extraveganza

Vsi vemo, da je gonilo napredka neznanje. Če bi že vse znali, vedeli in razumeli, napredka ne bi potrebovali, niti se zanj ne bi trudili in zavzemali. Torej je temelj vsakega raziskovanja zavedanje, da ne vemo nič. Ali vsaj ne dovolj.

Če je judovsko-krščanska tradicija temeljila na prepričanju, da je človek od boga postavljen gospodar nad svetom, je moderna znanost človeka postavila v samo središče sveta – kot ultimativni dokaz samozadostnega, neodvisnega in edinega gospodarja sveta. V tem novem svetu je človek kralj živali, znanost pa njegova krona.

Zgodovina zlorabe živih živali v raziskovalne namene je dolga in sega najmanj v čas 5. stoletja pr. n. št., ko je grški filozof in zdravnik Alkmeon iz Crotona živim psom odstranjeval oči, da bi lahko raziskal vidni živec. [i] Mnogi ga smatrajo kot pionirja na področju vivisekcije [ii], bil pa naj bi tudi prvi, ki je opredelil in poimenoval evstahijevo cev.

Cela vrsta pomembnih učenjakov po njegovi smrti je nadaljevala z vivisekcijo – od Aristotla, Diokleja, Praksagore, Erizistrata do Herofila. Slednja sta bila pomembna starogrška Aleksandrinca, ki zaradi ugodnega intelektualnega in znanstvenega okolja v Aleksandriji nista upoštevala uveljavljenih družbenih tabujev, zato sta raztelešenje in vivisekcijo izvajala kar na obsojenih kriminalcih. [iii] 

Klávdij Galén in gladiatorji – prvi »poskusni zajci« 

Vsi zgoraj omenjeni učenjaki pa so imeli pomemben vpliv na znamenitega Klávdija Galéna (129 n. št. – okoli 200 n. št.), grškega zdravnika in filozofa, bolj poznanega kot Galéna iz Pergamóna, enega najpomembnejših in najbolj izobraženih antičnih znanstvenikov. Galén, ki danes velja za očeta vivisekcije, je nekaj časa deloval kot zdravnik gladiatorjev, zato je zelo dobro spoznal anatomijo človeškega telesa, zdravljenje težkih poškodb in hudih zlomov.

Bil je eden prvih, ki je zagovarjal ustrezno prehrano in nujnost telesne pripravljenosti gladiatorjev, s svojimi metodami, preventivnimi in kurativnimi ukrepi pa je močno zmanjšal smrtnost med gladiatorji.

V času službovanja v koloseju pa se ni mnogo naučil le od poškodovanih, živih gladiatorjih, temveč tudi od mrtvih, saj je njihova poškodovana telesa do prepovedi leta 150 n. št. uporabljal za potrebe avtopsije in se tako neposredno učil anatomije človeka. Po prepovedi je anatomsko raziskovanje nadaljeval na živalih.

Mnogo pozneje, v 17. stoletju, so raziskave na živalih krenile na pot, ki je sledila doktrini francoskega filozofa in matematika Renéja Descartesa (1596-1650), ki je trdil, da živali nimajo zavesti, torej ne morejo imeti ne čustev, ne namena v življenju. Njegova filozofija, kartezijanstvo, je (notranji) svet (živali) mehanizirala, saj je verjel, da živali nimajo duše, da so neskončno različne od človeka ter da so nerazmišljujoči stroji.

Obstaja anekdota, ki pravi, da je poskušal Descartes švedski kraljici Kristini razložiti svojo mehanicistično filozofijo in trditev, da so živali stroji. Kraljica mu je seveda ugovarjala in v maniri zdrave kmečke logike hudomušno vprašala: »Torej se lahko stroji razmnožujejo?« [iv]

Descartesova filozofija o živalih kot o nečutečih in nerazmišljujočih strojih pa je bila z odobravanjem sprejeta v raziskovalnih krogih, saj je raziskovalce etično in moralno odvezovala vsakršne krivde za zlorabo in trpljenje živali.

Odiranje in seciranje živih živali, z žeblji pribitih na deske, je predstavljalo strašne muke za počasi umirajoča bitja. Tudi če bi raziskovalci v 17. stoletju želeli ublažiti bolečine živalim, jim ne bi mogli ustreči, saj je bila anestezija kot sredstvo prvič uporabljena šele v 19. stoletju.

Frances Power Cobbe ustanovi gibanje proti vivisekciji

Že v obdobju kartezijanstva pa se je počasi vzpostavljalo tudi gibanje proti vivisekciji, saj so čuteči raziskovalci vedeli, da živali le niso brezčutni stroji. Moralna kartezijanska paradigma je neobhodno morala doživeti soočenje. Že leta 1655 se je irski zdravnik Edmund O’Meara odločno postavil proti krutemu ravnanju z živalmi z argumentom, da je lahko trpljenje živali objektiven razlog za netočnost pridobljenih ugotovitev.

Čeprav sta se tudi njegova angleška sodobnika, Robert Boyle in Richard Lower, oba eksperimentalna fiziologa, zavzela za blagostanje živali  – svojih testnih subjektov – pa je usoda laboratorijskih živali ostala bolj ali manj nespremenjena. Vse do današnjih dni.

Tudi prvi večji protesti proti vivisekciji v 19. stoletju, najprej v viktorijanski Angliji, nato pa v času delovanja znamenitega fiziologa Clauda Bernarda tudi v Franciji, niso prinesli želenih sprememb. Bernard in njegov mentor François Magendie, oba odločna zagovornika testiranj na živalih, sta bila zaradi svojih stališč [v] do poskusov na živalih deležna kritike javnosti in tudi nekaterih raziskovalcev. [vi]

Leta 1822 je prav Magendie, ki ga nekateri imenujejo oče eksperimentalne fiziologije, prikazal senzorne in motorične funkcije hrbteničnih živčnih korenin na živih, neanesteziranih psih. Ti eksperimenti so dvignili veliko prahu in postali središče kontroverznosti ne samo zaradi izjemne krutosti, temveč tudi zaradi nasprotovanj slavnega Sir Charlesa Bella, škotskega anatoma in nevrologa.

Prav zaradi krutih testiranj na živalih v Franciji in tudi v Nemčiji, je v Evropi počasi zorelo prepričanje o nujnosti prepovedi oziroma omejevanju poskusov.

Britansko gibanje proti vivisekciji se je začelo prebujati v 60. letih 19. stoletja, ko je Frances Power Cobbe, ustanoviteljica prve organizacije proti vivisekciji [vii], pričela s kampanjo proti razvpitim praksam, ki jih je na Fiziološkem inštitutu v Firencah izvajal Bernardov učenec Moritz Schiff. [viii]

Desetletje kasneje je Velika Britanija leta 1876 postala prva država na svetu, ki je sprejela zakon o nadzoru in omejevanju testiranj na živalih v znanstvene namene (The Cruelty to Animals Act).

Seveda pa se v praksi usoda živali ni bistveno spremenila. Je pa zakon pomembno postavil v javni diskurz dejstvo o trpljenju in zlorabi živali v znanstvene namene, kar je v družbeno zavest vtisnilo spoznanje, da niti znanost v svojem raziskovalnem stremenju ne sme brez omejitev pobijati in mučiti živali.

To je stoletje kasneje spoznal tudi letos preminuli dr. Donald Barnes [ix], ki je za ameriško vojsko (US Air Force) izvajal grozljive poizkuse na živalih.

poskusi na živalih extraveganza

Barnes je med drugim izpostavljal opice sevanju in živčnemu plinu ter jih prisilil, da so upravljale platformo za simulacijo letenja. Ko živalim ni uspelo pravilno izvesti naloge, jim je skozi kovinske plošče pod nogami spustil električni tok, da bi se iz svojih napak kaj »naučile«.

Barnes je leta 1981 spoznal, da počne grozljive reči nedolžnim živalim, njegovi eksperimenti pa da nimajo nikakršne vrednosti za družbo. Zato je dal odpoved in se naslednjih 38 let – do konca svojega življenja – boril za pravice živali.

Poskusi na lastnih telesih

Nekoč so prenekateri znanstveniki svoje prve raziskave opravili kar na lastnih telesih [x], kar je pomenilo najčistejšo obliko etičnega pristopa v raziskavah. Še precej več je bilo znanstvenikov, ki so izvajali poskuse na živih ujetnikih, [xi] ko so svoje žrtve »odpirali« brez anestezije v čast in slavo svojemu delu in/ali ide(ologi)ji. Pogosto pa tudi na ukaz izprijenih naročnikov.

Ne smemo pozabiti zlorab, ki so jih bili v imenu znanosti deležni mentalno zaostali, prisilno hospitalizirani »norci«, sirote in druge ranljive skupine, ki niso imeli moči upreti se institucijam in/ali industriji.

Vse to je človek. Vse to so tudi sence znanosti. Človek se je povsem samovoljno odločil, da odvzame svobodo še eni skupini ranljivih bitij – živalim. Izjemni znanstvenik in inovator Nikola Tesla je bil mnenja, da je znanost že izpopolnila materialne koristi naše civilizacije do stopnje, ko bi morali vedno več svojih prizadevanj osredotočiti na povzdignjenje osebnega življenja in naravnih navad ljudi na višjo raven, da bi lahko polno uživali koristi našega napredka.

Prav izpopolnjenje materialnih koristi človeštva ter možnost uporabe alternativnih metod, bi moralo pretehtati v odnosu do čutečih bitij. Ko je aktivist za pravice živali ddr. Martin Balluch, fizik in filozof, še v času akademske kariere videl kolega s Cambridgea delati poskuse na opicah – rezal je njihove oči in meril, kakšen spekter svetlobe lahko absorbirajo –, ga je to presunilo. Proti neetičnemu početju je protestiral in pozval k protestom pred inštitutom.

Predsednik disciplinske komisije ga je poklical na zagovor in mu povedal, da si takšnega ravnanja ne sme privoščiti, ker da ga oni pač plačujejo. Takrat je spoznal vso absurdnost sistema: »Više ko si na hierarhični lestvici v družbi, manj stvari lahko počneš, ki se ti zdijo prav.« [xii] Zato se je odločil, da akademsko kariero zamenja za aktivizem, kjer bo lahko v boju za pravice živali deloval bolj vestno, odgovorno in pravično.

Odprimo oči – postanimo rešitev

Pogosto nam industrija, raziskovalne institucije, politika ali mediji vsiljujejo občutek, da je izkoriščanje živali nekaj, kar se dogaja le navidezno, da so predvsem borci za pravice živali tisti, ki so dovolj glasni, da preglasijo razumne razloge za nadaljevanje nasilnih in neetičnih praks. Pogosto slišimo, da se zakoni in predpisi o zaščiti živali dosledno spoštujejo, le izjemoma ne, in da so kršitelji v teh primerih kaznovani.

Prav tako lahko slišimo čustvene argumente, da so žrtve (živali) v luči odkrivanja zdravil za še neozdravljive bolezni nujno potrebne in zato moralno upravičene za doseganje višjih ciljev. Ker ko bo pa vaš otrok bolan, boste pa ja sprejeli, da se žrtvuje življenje živali.

Ni težava v sankcioniranju kršiteljev, ki odgovarjajo, ali pa ne, za svoja dejanja. Ni težava v preglasnih podpornikih pravic živali, ki še tako razumne argumente zagovornikov testiranj na živalih uspešno ovržejo. Še manj je težava v želji po doseganju višjih ciljev.

Glavna težava je v nas samih, torej v tem navideznem, dvoličnem sistemu udobja in ugodja, ki poganja življenja vseh nas. Če ne ozavestimo in ne reflektiramo našega odnosa do vseh čutečih bitij, potem je naš upor nujno selektiven in konformističen. Če se zgražamo ob mučenju ene vrste živali, hkrati pa si drugo vrsto s slastjo privoščimo ob nedeljskem kosilu, potem lahkomiselno sodelujemo pri utrjevanju zlaganega, nereflektiranega sistema, ki se ohranja in hrani z našo prostovoljno nevednostjo.

Preberite tudi nadaljevanje članka, kjer se sprašujemo, ali so živali sploh ustrezen model za testiranje, kakšni so problemi testiranj na živalih ter kaj prinaša genski inženiring v moderni dobi znanosti. Več v prispevku (Lab)oratorij neuslišanih molitev.

Ne spreglejte niti pretresljive zgodbe delfina Petra, ki je bil okrutnega eksperimenta.

Ne moremo zahtevati prepovedi testiranj na živalih, hkrati pa kupovati izdelke priljubljenih blagovnih znamk proizvajalcev, ki opravljajo delo na način, proti kateremu se sicer deklarativno bojujemo.

Ne moremo lagati samim sebi in hkrati pričakovati, da bomo drugim – tudi lastnim otrokom – govorili resnico.

Še posebej pa ne smemo pustiti lastni neumnosti, da nas odpelje na polje navideznega udobja, ker je naš boj že vnaprej izgubljen.

Opombe

[i] Mark Hawthorne, Bleating Hearts – The hidden world of animal suffering, Changemakers Books, Winchester 2013, str. 129.

[ii] Vivisekcija je rezanje teles živih živali v raziskovalne namene.

[iii] Nuno Henrique Franco, Animal Experiments in Biomedical Research: A Historical Perspective, Animals, 2013, Volume 3, Issue 1, str. 238-273. Dosegljivo na spletni strani http://www.mdpi.com/2076-2615/3/1/238/htm.

[iv] Jean-Louis Giavitto in Antoine Spicher, Computer Morphogenesis (18. poglavje), V Paul Bourgine in Annick Lesne (ur.), Morphogenesis: Origins of Patterns and Shapes (str. 315). Springer (zbirka Complexity), Berlin 2011.

[v] Odločen zagovornik testiranj na živalih je bil predvsem Claude Bernard, ki je leta 1865 izdal delo Introduction à l’étude de la médecine expérimentale, v njem pa predstavil metodologijo kot orodje za fiziološke eksperimente. Močno je poudarjal nujnost uporabe živali za nadaljni razvoj eksperimentalne medicine.

[vi] L.F.M. van Zutphen, Vera Baumas in Anton C. Beynen (ur.), Principles of laboratory animal science: A contribution to the humane use and care of animals and to the quality of results, Elsevier, Amsterdam 1993, str. 2.

[vii] The National Anti-Vivisection Society (NAVS), takrat še pod imenom The Victoria Street Society, je bilo ustanovljeno 2. decembra 1875 v Londonu. Ustanoviteljica Frances Power Cobbe je leta 1898 iz protesta izstopila iz organizacije, po tem, ko se je organizacija s sklepom zavezala za omilitev zahtev po prepovedi testiranj na živalih. Frances Power Cobbe se je namreč odločno zavzemala za popolno odpravo vsakršnih poskusov na živalih.

[viii] Judith E, Hampson, History of Animal Experimentation Control in the U.K, International Journal for the Study of Animal Problems, 1981, Volume 2, Issue 5, str. 237-238. Dosegljivo na spletni strani http://animalstudiesrepository.org/cgi/viewcontent.cgi?article=1002&context=acwp_all.

[ix] Dr. Donald Barnes, 1936-2019

[x] Eden takšnih novodobnih preizkuševalcev je bil denimo tudi 28-letni znanstvenik Aaron Traywick, prvi mož biotehnološkega podjetja Ascendance Biomedical, ki je umrl maja 2018. V podjetju so razvijali eksperimentalna nova zdravila za različne genetsko prirojene bolezni, po potrebi pa so jih preizkušali tudi na sebi. Tako si je Traywick nekaj mesecev pred smrtjo pred tv kamerami v stegno domnevno vbrizgal nepreizkušeno zdravilo za herpes, za katerim je bolehal.

[xi] Znani so primeri nacističnih zdravnikov v koncentracijskih taboriščih, v istem obdobju japonskih zdravnikov znanstvenikov, pa ameriških zdravnikov v pred in po vojnem obdobju itn.

[xii] Marjan Horvat, Dr. Martin Balluch: “Med ljudmi po svetu, ne samo v Evropi, se nabira jeza, ker je življenje vse težje. Lahko se zgodi marsikaj.”, Mladina, 9. marec 2012, dosegljivo na spletnem naslovu http://www.mladina.si/110081/dr-martin-balluch-med-ljudmi-po-svetu-ne-samo-v-evropi-se-nabira-jeza-ker-je-zivljenje-vse-tez/.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​