(Lab)oratorij neuslišanih molitev

Kakšni so problemi testiranj na živalih? Ali so živali sploh ustrezen model za testiranje? Kaj prinaša genski inženiring v moderni dobi znanosti?
extraveganza testiranje na živalih

Če sem se v prvem delu pregleda testiranj na živalih osredotočil na zgodovino zlorab živali v raziskovalne namene, pa si tokrat poglejmo, ali so živali sploh ustrezen model za testiranje, kakšni so problemi testiranj na živalih ter kaj prinaša genski inženiring v moderni dobi znanosti.

(M)učenje na testnih subjektih

Živali so v laboratorijih podvržene izjemno krutemu in intenzivnemu mučenju. Ne samo, da jim je z osamitvijo odvzeta možnost socialnega življenja in gibanje v naravnem okolju, pač pa jim laboratorijski delavci zadajajo grozljive telesne poškodbe.

Živali pogosto pretepajo, jim žgejo dele teles ali jih oslepijo. Jih pribijajo na panele, (z)vežejo in neredko (žive) secirajo. Zastrupljajo, stradajo, pohabljajo, zamrzujejo, opravljajo poskuse na možganih, jih podvržejo električnim šokom in jih namenoma okužijo z boleznimi ter virusi.

Ne morete imenovati nobene sodobne bolezni, s katero ne bi namerno okužili laboratorijskih živali. Zamislite si najhujše možne muke, ki vas lahko doletijo – laboratorijske živali so vse to osebno doživele. In kar je še hujše: približno 70 % vseh poskusov se opravlja brez anestezije, 30 % pa le z delno anestezijo. [i]

So živali ustrezen model za testiranje?

Glavni strokovni argumenti testiranja na živalih so pridobivanje osnovnih bioloških znanj, izvajanje temeljnih medicinskih raziskovanj, odkritje in razvoj zdravil, cepiv in medicinskih sredstev, testiranje toksičnosti zdravil in drugih kemikalij ter izobraževanje in urjenje. [ii]

Kljub strokovnim argumentom, ki služijo predvsem ohranjanju statusa quo, pa živali zaradi mnogih (anatomskih, fizioloških, metaboličnih, celičnih …) razlik dejansko niso primerni modeli za preučevanje človeških bolezni ter za namene drugih testiranj in raziskovanj.

extraveganza testiranje na živalih

Znanstveniki za poskuse uporabljajo celo živali različne starosti, spola, ravni razvoja ter zdravstvenega stanja – strah in permanentni stres že tako slabo vplivata na živali –, kar v praksi pomeni, da so rezultati eksperimentalnih postopkov že zaradi omenjenih razlogov različni in zato pogosto povsem neverodostojni. Tega se zavedajo tudi mnogi raziskovalci z različnih področij, ki se zavzemajo za ustavitev nezanesljivih in za živali pogubnih testiranj.

Dejansko so zaradi razlik med živalmi in ljudmi prvi poskusni zajci pogosto prav ljudje, ki se v zadnjih stadijih bolezni kot rešilne bilke prostovoljno odločijo za preizkus novih zdravil.

Ob vsem védenju zato še toliko bolj osuplja dejstvo, da je sodnik slovenskega sodišča v primeru Radan – zdravniku Ivanu Radanu so sodili za odgovornost smrti štirih bolnikov na ljubljanski nevrološki kliniki – želel informacije, ali so kakršne koli možnosti za izvedbo poskusa s kalijem na živalih, »da dokončno in popolnoma ugotovimo, kakšni so učinki kalija na živo bitje.« [iii] Zahtevi so ugodili in za potrebe dokazovanja usmrtili tri prašiče, na katerih so predhodno že opravljali poskuse. [iv]

Da živali resnično niso najprimernejši modeli za preučevanje človeških bolezni, nazorno pokaže primer acetilsalicilne kisline, glavne učinkovine zdravila Aspirin, ki povzroča nepravilnosti oziroma deformacije v razvoju pri miših, podganah, psih, mačkah, zajcih in celo opicah, človek pa jo uporablja za blaženje bolečine, za zniževanje telesne temperature in za zaviranje vnetja. [v]

Tudi če odmislimo pravice, ki jih živalim tako ali drugače odrekamo na vseh področjih, kjer je prisoten kapital in možnost ustvarjanja dobička, pa je testiranje na živalih še vedno prisotno skoraj izključno zaradi moči farmacevtske industrije, ki že zadnjih nekaj desetletij velja za eno najdobičkonosnejših gospodarskih panog na svetu.

Vpliv farmacevtske industrije na politiko, akademske kroge, zdravniške ordinacije in bolnišnice ter strokovne publikacije, s tem pa tudi na ostalo nestrokovno javnost, je perpetuiran z lobisti, ki farmacevtski industriji tlakujejo pot do ustvarjanja/spreminjanja zakonov ali predpisov, s tem pa si farmacija zagotavlja ohranitev statusa ene od vodilnih gospodarskih panog ter dolgoročno utrjuje svojo moč, položaj in vpliv.

Problem testiranja na živalih

Omenjeni problem bi lahko strnili v več točk. Glavni razlog je etični vidik, ki od nas zahteva, da končno vzpostavimo odnos do čutečih bitij in prenehamo z antropocentričnim in specističnim [vi] vedenjem. Drugi pomemben razlog je, da poskusi na živalih pogosto ne dajejo veljavnih rezultatov za ljudi, saj so živalski modeli, ki jih raziskovalci uporabljajo kot biološke modele za ljudi, nezanesljivi in netočni, ker nimajo napovedne vrednosti.

To so, resda le v kontekstu nekaterih živalskih vrst, spoznali tudi v ameriškem Nacionalnem inštitutu za zdravje, kjer so leta 2015 končno prenehali z eksperimentiranjem na šimpanzih, [vii] ki ga je financirala vlada ZDA, in priznali, da so nove znanstvene metode in tehnologije napravile njihove eksperimente na šimpanzih povsem neuporabne. [viii]

Druge živali te sreče (še) nimajo. Za praktično vse znane človeške bolezni poskušajo raziskovalci spodbuditi podobne vidike bolezni pri živalih in tako ustvariti živalski model te bolezni. A primerjanje različnih živalskih vrst ne more služiti kot biološki model za človeško vrsto, čeprav je testiranje (na živalih) obvezno za vsako zdravilo ali snov, ki pride na trg.

Edini spomenik na svetu v poklon spominu na živalske žrtve v laboratorijih stoji v mestu Novosibirsk v Rusiji. Gre za skulpturo miši z očali, ki plete dvojno vijačnico DNK. Spomenik stoji v parku pred Inštitutom za citologijo in genetiko Ruske akademije znanosti.

Ni presenečenje, da je celo dr. Richard Klausner, nekdanji direktor ameriškega nacionalnega inštituta za bolezni raka, izjavil, da je zgodovina raziskav raka pravzaprav zgodovina zdravljenj raka pri miših. In da jim je desetletja uspevalo zdraviti raka pri miših, pri ljudeh pa preprosto ni delovalo. [ix]

Celo bivši direktor Nacionalnega inštituta za zdravje v ZDA, dr. Elias Zerhouni, je na vladnem sestanku za financiranje raziskav priznal, da je bilo testiranje na živalih ena velika napaka. »Težava je v tem, da [testiranje na živalih] ne deluje, zato je čas, da se nehamo vrteti okrog problema. Preoblikovati in prilagoditi moramo nove metodologije za uporabo na ljudeh, da bi bolje razumeli biologijo bolezni pri ljudeh.« [x]

Genski inženiring

Po drugi strani pa nas v laboratorijih sveta že čakajo gensko spremenjene živali (transgene živali), ki pa s kloniranimi živalmi nimajo veliko skupnega, saj klonirane vsebujejo kopijo genetskega zapisa živali darovalke, genom gensko spremenjenih živali pa vsebuje zgolj del tuje DNK. Gensko spremenjene živali bi lahko zaradi neslutenih možnosti genskega inženiringa v prihodnosti dobile množico apologetov.

Če praktično vsi poznamo vrsto in ime prve klonirane živali (ovca Dolly), ki jo je škotskim znanstvenikom uspelo klonirati leta 1996, pa je »slava« zaobšla prvo gensko spremenjeno žival. Čast je pripadla brezimni miši davnega leta 1974, njen »stvarnik« pa je bil dr. Rudolf Jaenisch, profesor biologije na MIT. Prva gensko spremenjena miš, ki so ji raziskovalci uspeli deaktivirati določen gen, pa je bila rojena leta 1989, za kar so njeni stvaritelji prejeli Nobelovo nagrado za fiziologijo. [xi]

Danes transgenim mišim, imenovanim »knock-out« miši, ki jih v laboratorijih najpogosteje uporabljajo v raziskovalne namene, (s podvajanjem, dodajanjem ali odstranjevanjem določenih genov), načrtno spreminjajo gensko zasnovo z namenom, da postanejo dovzetne za nekatere hude oblike človeških bolezni. Nato pa jih uporabljajo za preučevanje nastajanja in razvoja bolezni ter za namene preizkušanja novih zdravil ali sestavin.

Genski inženiring na živalih ima mnoge aplikativne možnosti, zato bo ugovore zoper testiranje ali uporabo transgenih živali, vse težje izpodbijati. Transgenih živali se ne bo uporabljajo le za namene vivisekcije, pač pa jim bodo gensko zasnovo spreminjali v različne namene. Da bodo denimo odporne proti različnim boleznim in zajedavcem.

Preberite tudi kratko zgodovino testiranj na živalih, ki sega najmanj v 5. stoletje pred našim štetjem.

Posebej sporno področje pa je ksenotransplantacija oziroma uporaba živalskih organov, tkiv ali celic pri ljudeh, za te potrebe pa bi »vzrejali« živali za uporabo njihovih notranjih organov.

V preteklosti so znanstveniki menili, da bi bila mogoča uporaba prašičjih organov, ki so približno iste velikosti kot človeški, a po transplantaciji niso mogli preprečiti, da človeški imunski sistem ne bi zavrnil živalskega tkiva. Zatem so prišli na alternativno idejo, da bi uporabili matične celice, ki se lahko razvijejo v katerokoli celico v telesu, in bi organe razvijali v laboratorijih. A spet so naleteli na težavo, saj matičnih celic niso mogli sestaviti v kompleksne tridimenzionalne strukture. [xii]

Ameriški raziskovalci s Salk inštituta za biološke študije [xiii] pa so leta 2017 potrdili, da jim je uspelo vključiti matične celice ene vrste v zgodnjo fazo razvoja druge vrste. Uspelo jim je torej združiti oba koncepta in pokazati, da je mogoče vzgojiti človeško tkivo v prašičjem zarodku. Za ta dosežek so raziskovalci potrebovali 4 leta, 1.500 prašičjih zarodkov in matične celice 40 ljudi.

Njihovo delo je naletelo na neodobravanje s strani kolegov znanstvenikov, saj je ustvarjanje človeško-prašičjih bitij, t. i. himer, [xiv] posebej občutljivo z etičnega vidika, zlasti ker v družbi in tudi med raziskovalci samimi ni sprejetega konsenza glede tovrstnih praks.

A prihodnost v genskem inženiringu se je tudi brez dogovora o etičnosti že davno odprla na polje znanstvene fantastike in domišljije ter odločno prevzema vlogo boga, kar lahko v prihodnosti prinese rezultate, in tudi zlorabe, kakršnim v zgodovini še nismo bili priča.

Z izjemnim tehnološkim napredkom bo znanost v prihodnosti reševala življenja, preprečevala dedne bolezni z brkljanjem po človeškem DNK-ju, v naša telesa vstavljala najnaprednejše elektronske naprave, ki naj bi izboljšale naše zmogljivosti dojemanja sveta, zato bo cena, ki jo bo človeštvo nove dobe moralo plačati, lahko precej visoka.

Neobhodna sprememba ne samo vrednosti človeka in njegovih vrednot, temveč same vrste Homo sapiens, pa pomeni, da bodo tudi človekove pravice, kakršne poznamo danes, nujno deležne prevrednotenja.

Opombe

[i] Mark Hawthorne, Bleating Hearts – The hidden world of animal suffering, Changemakers Books, 2013, str. 132. Glej tudi: Stop Vivisection, pridobljeno 23. januar 2017, dosegljivo na spletni strani http://www.stopvivisection.eu/sl/content/kaj-so-poskusi-na-%C5%BEivalih-vpra%C5%A1anja-odgovori.

[ii] Katy Taylor, Nicky Gordon, Gill Langley, Wendy Higgins, Estimates for Worldwide Laboratory Animal Use in 2005, ATLA, št. 36, objavljeno 2008, str. 327. Dosegljivo tukaj (pdf).

C., Zadeva Radan: Sodišče čaka na možnost poskusov s kalijem na živalih, MMC RTV SLO, 12. oktober 2017, dosegljivo na spletni strani http://www.rtvslo.si/crna-kronika/zadeva-radan-sodisce-caka-na-moznost-poskusov-s-kalijem-na-zivalih/434988.

[iv] Poskuse na prašičih je odobrilo avstrijsko zvezno ministrstvo za raziskave.

[v] John J. Pippin in Kristie Sullivan, Dangerous Medicine: Examples of Animal-Based »Safety« Tests Gone Wrong, Physicians Committe for Responsible Medicine, pridobljeno 31. januarja 2017, dosegljivo tukaj (pdf).

[vi] Izraz specizem smo dobili šele leta 1970, skoval pa ga je angleški psiholog in zagovornik pravic živali Richard D. Ryder, in označuje predsodke do drugih bioloških vrst. Torej gre za diskriminacijo na podlagi vrste. Ryder je menil, da tako kot spoštovanje spola in barve kože ne opravičuje zatiranja ene skupine nad drugo, tako tudi spoštovanje vrste ne sme opravičevati zatiranja ene vrste nad drugo. Prav zato je po mnenju aktivistov za pravice živali specizem analogen rasizmu oziroma seksizmu, saj tako kot so razlike med spoloma ali v barvi kože v moralnem smislu nepomembne, so nepomembne tudi razlike med živalskimi vrstami.

[vii]  Človek in šimpanz imata kar 98,5 % DNK enake, kar pomeni, da čas, v katerem smo se pričeli razvijati vsak po svoje, ni tako zelo odmaknjen v preteklost.

[viii] Mark Hawthorne, A Vegan Ethic, Changemakers Books, Winchester 2016, str. 27.

[ix] John J. Pippin, The Failing Animal Research Paradigm for Human Disease, Independent Science News, 20. maj 2014, dosegljivo na spletnem naslovu https://www.independentsciencenews.org/health/the-failing-animal-research-paradigm-for-human-disease/.

[x] Alternatives to Animal Testing, PETA, pridobljeno 7. februarja 2017, dosegljivo na spletni strani http://www.peta.org/issues/animals-used-for-experimentation/alternatives-animal-testing/.

[xi] Nobelovo nagrado za fiziologijo leta 2007 so prejeli Mario R. Capecchi, Martin Evans in Oliver Smithies.

[xii] Sarah Knapton, Human-pig embryos created by scientists in breakthrough for organ transplants, The Telegraph, 26. januar 2017, dosegljivo na spletni strani http://www.telegraph.co.uk/science/2017/01/26/human-pig-hybrids-created-scientists-breakthrough-organ-transplants/.

[xiii] Več o raziskavi na http://www.salk.edu/news-release/new-findings-highlight-promise-chimeric-organisms-science-medicine/.

[xiv] Himera je sestavljena iz genskega materiala različnih vrst, torej iz človeških in živalskih celic. Ime izvira iz grške mitologije, kjer je himera hibridna pošast z levjo glavo, kozjim trupom in zmajskim repom.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​