Mark Hawthorne: “Tudi veganski način prehranjevanja je lahko nezdrav”

Intervju z enim najpomembnejših sodobnih avtorjev s področja veganstva in aktivistom za pravice živali ter drugih brezpravnih, ranljivih družbenih skupin.
extraveganza mark Hawthorne

Mark Hawthorne je eden najpomembnejših sodobnih avtorjev s področja veganstva in aktivist za pravice živali ter drugih brezpravnih, ranljivih družbenih skupin.

Je avtor treh knjig: Striking at the Roots: A Practical Guide to Animal Activism (2007, 2018), Bleating Hearts: The Hidden World of Animal Suffering (2013), in A Vegan Ethic (2016), na prevod katerih slovenski bralci še čakamo. Je tudi avtor okoli 100 člankov in prispevkov v knjigah in revijah o vegetarijanstvu in pravicah živali. Z ženo Lauren Ornelas živi v severni Kaliforniji.

Vaš prvi notranji klic (najprej) k vegetarijanstvu ste doživeli v Pamploni, kjer ste na ulicah mesta tekli z biki. Vedno mora priti do točke preloma v naših življenjih, če želimo nadaljevati na poti izpolnitve. A nekako logično vprašanje: zakaj razmislek in spoznanje šele ob teku z biki in ne npr. ob neposrednem dejanju – med hranjenjem z živalmi?

Mislim, da je glavni razlog v tem, da sem se takrat prvič srečal z zlorabo živali. Večina nas je v odraščanju jedla meso, sam pri tem nisem bil izjema. A opazovati te živali od blizu in videti, kako ljudje ravnajo z njimi, mi je dalo misliti. Pripravilo me je do razmišljanja o svojem početju na način, do katerega me prehranjevanje z živalmi ni. Ljudje smo tako umaknjeni od živali, ki jih jemo, in ravno to je tisto, kar živinoreja želi. Vedo, da če bi ljudje ob pogledu na hamburger pomislili »to je bila krava« ali pa če bi ob svinjskem kotletu pomislili na prašiča, bi mogoče ljudje pričeli razmišljati o živalih kot o bitjih in ne kot o viru hrane. Mislim, da je bilo to na nek način tisto, kar se doživel sam. Ob pogledu na te bike, ki jih ob koncu bikoborb čaka neizogibna smrt, sem videl bitja. In to je bil začetek.

Ljudje pogosto menijo, da veganstvo pomeni odrekanje, a je resnica ravno obratna. Zakaj menite, da ljudje še vedno verjamejo, da se morajo nečemu odpovedati, namesto da bi verjeli, da je veganstvo v resnici pot izpopolnjenja naših življenj? Glas ZA in ne proti?

Gre za kompleksno vprašanje. Menim, da se moramo znova vrniti k našim zgodnjim izkušnjam. Tako velik pomen dajemo prehranjevanju, da se ljudje bojijo, da bodo to izgubili. Obedovanje je osrednja točka mnogih praznikov. Ko želimo poskrbeti za bolne osebe, jim prinašamo hrano, ki jo imajo radi. Prelomne dogodke proslavljamo z večerjo v restavraciji. Ko smo žalostni, najdemo tolažbo v hrani. Hrano povezujemo z mnogimi običaji. Večina ljudi danes se prehranjuje z živalmi, zato menim, da se bojijo, da če nehajo jesti živali, se bodo morali odreči pomenu, ki ga ima prehranjevanje. To je en del odgovora.

Ljudje smo tudi bitja navad in ne maramo ravno sprememb. Po dolgem dnevu je mnogo lažje priti domov in jesti hrano, katero smo že vajeni, kot pa se naučiti kuhati z novimi sestavinami.

Še en vidik bi lahko bil, zakaj se ljudem veganstvo lahko zdi čudno ali celo zastrašujoče. Mogoče niso prepričani, kaj pomeni postati vegan. Mogoče menijo, da so vegani bedaki. Nekateri tudi so, seveda. Mogoče so v dvomih, ali bodo dobili dovolj beljakovin ali drugih hranil ali da bodo preprosto preveč pogrešali svojo priljubljeno hrano.

Raziskave kažejo, da so odločilni vzgibi pri nakupovanju, katerim sledijo potrošniki, povezani z nizko ceno, okusom in prikladnostjo. Tako je vsaj pri nas v ZDA. Ko bo veganska prehrana postala bolj dostopna, bodo ljudje ugotovili, da je celo bolj zadovoljujoča in okusna kot hrana na živalski osnovi. Morda bo takrat več ljudi prenehalo razmišljati, da je veganstvo odpovedovanje, pač pa bo verjelo, da je veganstvo pot izpopolnjenja.

Med aktivisti za pravice živali so tudi takšni vegani, ki jedo veganske izdelke, ki imitirajo okus mesa. Mnogi menijo, da ti vegani še vedno niso ponotranjili svoje odločitve. Vaše mnenje?

Nič slabega ne vidim v veganski prehrani, ki imitira okus mesa. Ne poznam nobenega vegana, ki je nehal jesti živali zato, ker ni maral okusa. Prenehali so, ker so bili proti krutosti do živali. Hrana na rastlinski osnovi, ki nadomešča okus in teksturo mesa, kot sta tofu in sejtan, obstajajo že več stoletij in sam sem se prehranjeval s tovrstno hrano ves čas. Ljudi opozarjam le v tem, da naj bodo pazljivi pri nadomestkih mesa, ki imajo visoko vsebnost soli, in naj jedo te jedi v zmernih količinah.

Priznati pa moram, da ko sem pred kratkim poskusil Beyond Burger (že 25 let namreč ne jem mesa), je imel tako podoben okus po pravem hamburgerju, da nisem prav nič užival. Kar naprej sem se moral opominjati, da ne jem živali. Raje imam veganske polpete, ki imajo bolj okus po zelenjavi. Toda mnogim veganom je Beyond Burger všeč, kar je super.

Znanstvene raziskave ugotavljajo, da je hrana na rastlinski osnovi izjemno zdrava, česar pa ne bi mogli trditi za (ne samo) veganske izdelke na trgu, polne konzervansov in aditivov (barvila, sladila, ojačevalci arom, emulgatorji itn.), s katerimi preprečijo kvarjenje hrane in podaljšajo obstojnost živila. Tovrstna hrana je dokazano škodljiva za naše zdravje.

Ja, se strinjam. Mnogo bolj zdravo se je prehranjevati s polnovredno hrano. Žal večina od nas ne počne tega ves čas – občasno pojemo tudi kaj takega, kar vsebuje veliko soli ali ki je kako drugače škodljivo za naše zdravje. Mnogi veganski aktivisti pogosto delajo napako, ko generalizirajo veganstvo kot absolutno bolj zdravo od drugih načinov prehranjevanja, spregledajo pa – kot ste že nakazali – da je veganski način prehranjevanja lahko tudi nezdrav.

Se strinjate, da so proizvajalci hrane spretno izkoristili trenutek porasta veganstva v svetu in ljudem, ki nimajo časa, da si sami pripravijo kvaliteten, polnovreden obrok, ponudili zdravju škodljive izdelke, prepakirane v vegansko embalažo?

Nisem nutricionist ali dietetik, a občutek mi pravi, da je res mnogo predpripravljene veganske hrane, ki ni zdrava, prav tako kot ni zdrava neveganska predpripravljena hrana. Če je zdravje glavni pomislek posameznika, potem je bolje, če uživa polnovredno hrano, kot je sveža zelenjava, sadje, žitarice, oreščki in stročnice. Procesirana hrana ni idealna, a je pogosto nesporno okusna. Mislim, da če se sem ter tja pocrkljamo z ne ravno zdravo, a okusno hrano, da s tem ni nič narobe. Prav tako je potrošnikom v mnogih skupnostih, vsaj pri nas v ZDA je tako, edina hrana, ki je na voljo, procesirana hrana. Za njih je zelo težko priti do sveže zelenjave in sadja. Vašim bralcem bi priporočil, da si pogledajo Food Empowerment Project na www.foodispower.org.

V nekem intervjuju ste Kima Stallwooda vprašali, kakšen nasvet bi dal nekomu, ki je na začetku veganske poti in želi pomagati živalim. Odgovoril je, da če se je odločil za veganski način prehranjevanja, je s tem že več kot začel pomagati živalim. Na nekem izobraževanju pa sem spoznal človeka, ki je vegan iz preventivnih zdravstvenih razlogov, ne etičnih. Rekel mi je: »Z očetom sva lovca. Rad imam živali, a še raje imam svoje zdravje.«

V vprašanju, ki sem ga zastavil Kimu, se je oseba odločila za veganstvo iz etičnih razlogov in je želela še bolj pomagati živalim. V vašem primeru pa oseba ni vegan iz etičnih, pač pa iz zdravstvenih razlogov. Ne morem si predstavljati, kako lahko sploh kdorkoli trdi, da ima rad živali, če jih ubija, čeprav vemo, da mnogo ljudi trdi, da so ljubitelji živali, a prav tako jedo meso, jajce, mlečne izdelke.

Ironija je, da čeprav je na svetu velik porast števila veganov, pa se na drugi strani povečuje število ubitih rejnih živali.

Odstotek ljudi, ki se odločijo za veganstvo – ali vsaj tistih, ki trdijo, da so vegani – se veča, a je vseeno zelo majhen v primerjavi z odstotkom ljudi, ki se prehranjuje z živalmi. A treba je vedeti, da je živinoreja močna in vplivna industrija, in države, kot so ZDA, subvencionirajo proizvodnjo hrane na živalski osnovi. Kot aktivisti, ki promoviramo veganstvo, smo proti ne samo tovrstni industriji, temveč tudi nakupovalnim in prehranjevalnim navadam potrošnikov. Žal lahko traja precej časa, da nekateri posamezniki slišijo resnico. A mislim, da nam gre vseeno dobro. Če ne bi imel upanja, da se ljudje lahko spremenijo, ne bi bil aktivist.

Prav tako visokotehnološka podjetja, ki razvijajo mesne proizvode v laboratorijih in naj ne bi škodovala živalim, trdijo, da bodo njihovi proizvodi kmalu na trgu. Zanimivo bo videti, kako se bodo potrošniki odzvali na te proizvode. Če bi se pozitivno, bi to lahko imelo velikanski vpliv na število živali, ki so rejene in ubite za hrano po vsem svetu.

V svoji knjigi A Vegan Ethic ste zapisali, da je veganstvo tudi politična drža, prav tako kot so politična drža ideologija, običaji, način življenja, filozofija. Veganstvo postaja močna točka političnih strank po vsem svetu. Kaj menite o tem, da postaja veganstvo del političnega programa?

Ko govorimo o veganstvu kot o delu politične agende, menim, da sega preko govora o hrani. Imeti na svoji strani zakonodajalce, ki so vegani ali vsaj naklonjeni veganskemu gibanju, bi pomenilo imeti zakone, ki bi bili v prid živalim, ne glede na to, ali jih uporabljamo za šport, zabavo, oblačila, raziskave ali hrano. Torej, sam ocenjujem to kot zelo pozitivno.

V Evropi, konkretno v Sloveniji, so pravice živali v domeni levice, medtem ko so v Italiji v trenutni politični konstelaciji v domeni desne stranke, ki jo vodi Berlusconi. Se vam ne zdi, da ko pravice živali postanejo del politične agende, se lahko prične njihova zloraba in manipulacija? In še: kako zaupati stranki, ki ne priznava niti osnovnih človekovih pravic (kot npr. Berlusconi ne priznava pravic migrantom), da bo pomagala udejanjati pravice živalim?

Ko govorimo o priznavanju človekovih pravic, imamo v ZDA podobne težave, saj imamo predsednika, ki ne samo, da ne prizanaša priseljencem, ampak agresivno žali ljudi, ki želijo vstopiti v našo državo. Ker živim v ZDA, lahko govorim le iz svoje ameriške izkušnje. Ljudje se vse bolj zavedajo vprašanj, povezanih s pravicami živali, zato zahtevajo od zakonodajalcev, da podprejo predlagane prepovedi, npr. prepoved poskusov na živalih, krzna, cirkusov, ki uporabljajo živali, in tako naprej.

Spomnim se besed Kima Stallwooda, ki želi, da gre boj za pravice živali preko moralne kampanje in v osrednje politično vprašanje. Predlaga, da se ljudje vključijo v politiko, bodisi s podpiranjem političnih kandidatov, ki se borijo za pravice živali, bodisi z vključitvijo v politično stranko, kjer bodo lahko pravice živali naslavljali v svojih razpravah. Strinjam se, da je to zelo učinkovit pristop. Ko je zaščita živali zakonsko določena – ko živali niso več obravnavane kot lastnina – potem jim lahko začnemo priznavati pravice. Vsekakor ne bo rešilo vsega, ampak je začetek. Zato verjamem, da lahko politika igra pomembno vlogo v priznavanju pravic živalim.

V svetu poznamo kar nekaj odmevnih aretacij in obsodb – t. i. lova na ekoteroriste, torej lova na aktiviste za pravice živali. Pogosto sodišča uporabijo kot edini dokaz kriminalno razmišljanje aktivistov, njihovo pisanje ali organizacijo protestov, kot dokaz njihove domnevne pripadnosti kriminalni organizaciji – to se je zgodilo v Avstriji, Angliji, v ZDA … Živimo v času, ko je Orwellov koncept »miselnega kriminala« (thought crime) (spet) postal resničnost?

Ja, verjamem, da je temu tako, in vegani morajo biti še posebej previdni. Ker smo še vedno na robu, naše navade in celo naše misli so izven prevladujočega mišljenja. Poleg tega se borimo proti statusu quo, zato smo grožnja. V skladu z nedavno sprejeto zakonodajo v ZDA, je lahko aktivist obtožen terorizma že v primeru, če je poskušal le ovirati nek posel, ki se ukvarja z izkoriščanjem živali. Torej že samo upravljanje spletne strani, ki objavlja zapise o nekem podjetju, ki se ukvarja z zlorabo živali, vas lahko pripelje do aretacije in obtožbe kaznivega dejanja.

Orwellova zamisel distopije presega celo miselni kriminal. Danes imamo kamere vsepovsod in policija lahko identificira aktiviste z uporabo programske opreme za prepoznavanje obrazov. Aktivist, ki sem ga intervjuval za novo izdajo Striking at the Roots (izide v novembru, op. a.), mi je povedal, kako je bil aretiran v Londonu šest tednov po fotografiranju neke stavbe. Policija je uporabila CCTV kamero, da ga je našla, in bil je obtožen, da je terorist. Sodišče je primer ovrglo, potem ko ni našlo nobenega dokaza, da bi storil kaj narobe.

Ne pozabimo, da lahko miselna policija prihaja tudi iz našega gibanja. Veliko je veganov, ki kritizirajo druge vegane, da niso dovolj vegani. Ali ki sramotijo fizični izgled (body-shaming) drugih veganov. Ali pa jih ustrahujejo, ker ne razmišljajo tako kot oni. Poznamo aktiviste za pravice živali, ki kritizirajo druge aktiviste, ko razširjajo svoje sočutje in energijo tudi na druge ranljive družbene in socialne skupine, kot so Black Lives Matter ali pa skupnost LGBT.

Mark Hawthorne, še enkrat najlepša hvala, ker ste si vzeli čas za Extraveganzo. Želim vam obilo moči in uspeha pri vašem nadaljnjem aktivističnem delu. Veliko uspeha pa tudi vaši novi, posodobljeni izdaji knjige Striking at the Roots, ki izide prihodnji mesec.

Preberite si tudi oceno knjige Bleating Hearts: The Hidden World of Animal Suffering.

Fotografija: In Her Image

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​