Matjaž Gruden: Amal iz Pimlica

Ob zaključku svetovne konference o zaščiti novinarjev v Londonu je Matjaž Gruden spoznal uporniško Amal iz Pimlica, ulično borko za človekove pravice.
pimlico matjaž gruden extraveganza kolumna amal

To kolumno pišem v senci istrske hiše, kjer z Markom pijeva pivo in rešujeva svet. In vmes gledava dirko po Franciji. Reševanje sveta zahteva potrpljenje in čas. In pivo. Uspeh ni zagotovljen, a kot je napisal Nejc Zaplotnik, ni važen cilj, važna je pot.

Zadnjič sem pisal o Georgeu Clooneyu in moji tašči Metodi in napovedal, da se bom v enem od naslednjih tekstov lotil tudi Amal Clooney in mojega tasta Milana. Ker pa je bil Milan pred kratkim operiran na žolčnih kamnih, ga bom tokrat pustil pri miru, čeprav vam ne morem obljubiti, da bo tudi v prihodnje tako.

V drugem tednu junija sem se v Londonu udeležil svetovne konference o zaščiti novinarjev, ki sta jo skupaj organizirala britanski zunanji minister Jeremy Hunt in njegova kanadska kolegica Chrystia Freeland. Tema konference je izjemno aktualna, v zadnjih desetih letih je bilo v svetu med opravljanjem poklica ubitih več kot osemsto novinarjev. Stanje je izjemno zaskrbljujoče tudi v Evropi, vključno v državah članicah Evropske unije, kjer so bili v zadnjem času umorjeni novinarji na Malti, na Slovaškem in na Severnem Irskem. Povečujejo tudi druge oblike napadov in pritiskov na novinarje, od fizičnega nasilja, žaljivk, groženj, do kazenskega preganjanja, v katerem je evropski prvak Turčija, kjer je trenutno zaprtih več kot sto novinarjev.

Tovrstne mednarodne konference so lahko koristne v krepitvi odziva na vse bolj ogroženo svobodo medijev v svetu, pod pogojem, da ne postanejo same sebi namen. Glede londonske, kot bi rekli Britanci, porota še zaseda. Ponudila je koristno priložnost za srečanje in izmenjave mnenj in izkušenj med več kot tisoč petsto sodelujočimi. Ustanovljen je bil mednarodni fond, namenjen pomoči in izobraževanju novinarjev za večjo varnost pri njihovem delu, in strokovna skupina uglednih mednarodnih pravnikov, ki naj bi v naslednjem letu pripravila poročilo o minimalnih standardih za zaščito novinarjev in svobodo medijev. Po funkciji le podpredsednica, a gotovo prvo ime komisije, je Amal Clooney, ki ni zgolj Georgeova soproga, ampak tudi priznana odvetnica z dolgim stažem v boju za človekove pravice.

Po drugi strani je bilo slišati kritike, da je bila konferenca organizirana na hitro, da bi v vrhuncu brexitovske vročičnosti pokazala vtis in ugled, ki naj bi ga evropskih okovov rešena Velika Britanija v prihodnje uživala v svetu. Ne gre prezreti, da je konferenca potekala v foto finišu dvoboja za premierski stolček, v katerem je v času, ko je potekala konferenca, sodeloval tudi glavni gostitelj Jeremy Hunt, s sicer minimalnimi možnostmi, da premaga svojega predhodnika na mestu zunanjega ministra, Borisa Johnsona, ki se je v mednarodnih zadevah prej osmešil kot proslavil. Nad konferenco je visela predvsem senca Jamala Khashoggija, novinarja in disidenta iz Savdske Arabije, ki so ga oktobra lani v konzulatu v Istanbulu umorili in na kose razsekali agentje po ukazih z vrha Savdske dinastije. Na tiskovni konferenci je Jeremya Hunta kar nekaj novinarjev spraševalo tem, zakaj se njegova in britanska goreča podpora varnosti novinarjev ne odraža v bilateralnih odnosih z državo, ki je brez kančka dvoma odgovorna za Khashoggijev umor. Huntov odgovor o kompleksnosti konkurenčnih prioritet je gotovo prinesel senco dvoma glede možnosti, da bi konferenca imela trajnejši učinek na varnost novinarjev in svobodo medijev v svetu.

Kompleksnost konkurenčnih prioritet se je lepo odražala na svečani VIP večerji, na katero sem bil, verjetno po nesreči, povabljen tudi sam. V soju imperialnega kiča vladne rezidence Lancaster House so o temi konference ob kozarčku šampanjca kramljali srbski zunanji minister Ivica Dačić, brazilski veleposlanik v Londonu in podobni.

Utrujen od pomembnosti veljakov, ki so se po večerji postavili v vrsto za selfie z Amal, sem se odpravil proti svojemu hotelu v londonski četrti Pimlico. Bilo je še prezgodaj za umik v majhno, zatohlo hotelsko sobo, zato sem se na poti ustavil v lokalnem pubu in si naročil pivo. Tam je bila zbrana druščina, ki ne bi mogla biti bolj drugačna kot tista, od katere sem ravno odšel. Predsedoval ji je ogromen temnopolti možakar s širokim nasmehom in medeninastimi čipkami v laseh. Prijazno me je pozdravil, dejal »jaz sem Che, moja mama je bila revolucionarka, boš prisedel k nam?« Moje ime jim ni šlo zlahka z jezika, po nekaj poskusih je bilo odločeno »dokler boš z nami, boš MJ«.

matjaž gruden kolumna amal extraveganza

Ob Cheju je sedel C.T., rahlo zanemarjen, a prisrčen človek, ki se mi je predstavil kot »avtist, bivši brezdomec, gej, vojni veteran in slikar«. Pri vojakih je bil odstranjevalec bomb, bil je hudo ranjen, ujet, mučen in na koncu častno odpuščen, s psihičnimi težavami prepuščen samemu sebi in ulici, s katere ga je rešil Che in ga sprejel v svoj dom. »Najprej sem bil v kuhinji«, mi je navdušeno pripovedoval C.T., »zdaj sem že v dnevni sobi, v življenju mi gre samo še navzgor«. Che je njegov mentor, pomaga mu pri promociji njegovih slik, ki si jih lahko ogledate na njegovi spletni strani. Name so naredile izjemno močan vtis. Izražajo velik talent in vso bolečino C.T.jevih življenjskih izkušenj.

Spoznal sem tudi Chejevo hčerko Jade, ki je glasbenica in njeno partnerko pesnico. Seveda ni manjkala tudi mama Ruth, ki ima najbolj revolucionarna leta očitno za seboj, ko sem jo povprašal, s čim se ukvarja, mi je odgovorila, da trguje s surovo nafto. Zadnji član družbe je bila mlada Eritrejka Elsabel, na Instagramu jo boste našli pod ladyelsabel, modna kreatorka, veganka in ambasadorka eritrejske kuhinje. Njena želja je, da bi svojo modno linijo, ki temelji na eritrejskih motivih, izdelovala v Eritreji. Veganstvo jemlje zelo resno, v razpravi o tem, zakaj ne bi smeli uživati mleka in mlečnih izdelkov, je skočila skoraj na mizo in predrznemu provokatorju v obraz zabrusila, naj si gre ogledat nasilje umetnega osemenjevanja goveda in krike krav, ko od njih odpeljejo komaj rojene teličke.

Preberite tudi prvo kolumno Matjaža Grudna: Kaj imata skupnega George Clooney in moja tašča Metoda.

V tistem trenutku se je na ulici zaslišalo kričanje, pojavilo se je nekaj policijskih avtomobilov in policisti v uniformah in civilu. Aretirali so mladeniča, očitno zaradi drog. Elsabel se je zapodila med policiste, jih začela snemati s telefonom in zahtevala, da naj z aretirancem ne ravnajo tako grobo. V tistem trenutku je bila bolj podobna Amal kot Amal. Jezno se je vrnila k mizi, me pogledala in zabrusila »a nisi ti rekel, da se ukvarjaš s človekovimi pravicami«? V glavi sem prevrtel nekaj možnih odgovorov v stilu kompleksnosti konkurenčnih prioritet in se na koncu odločil, da je najbolje, da sem tiho. Amal iz Pimlica me je spravila v zadrego. Včasih srečam ljudi, ki jim gre reševanje sveta bistveno bolje od mene.

Avtor se odpoveduje honorarju, zato smo na Extraveganzi del honorarja nakazali Humanitarni ustanovi H.O.P.E. kot pomoč darfurskemu ljudstvu.

Fotografija: osebni arhiv.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​