Meditativni oddih v Romuniji

10 dni meditativnega oddiha v romunskem letovišču Mamaia in 2 nepozabna dneva v Bukarešti, ki naju je povsem navdušila s svojimi lepotami.
extraveganza romunija

Prejšnji konec tedna sva se z Azro vrnila z 10–dnevnega meditativnega oddiha v Romuniji, kjer je v obmorskem letovišču Mamaia potekal 8. International Young Meditators’ Course (IYMC).

Mladi in malo manj mladi meditanti in sidhe s celega sveta smo bivali v hotelu, umeščenem le nekaj metrov stran od velikega jezera ter nekaj 100 metrov stran od obale Črnega morja. Slovenska udeležba je bila kar številčna, saj je bilo poleg naju še 5 udeležencev (čudoviti ljudje, lepo jih je bilo spoznati!), medtem ko je bilo končno število vseh udeležencev okrog 140 iz kar 22 držav.

To je bilo najino prvo potovanje v Romunijo in priznam, da je v nama pustilo zelo mešane občutke. Medtem ko je bilo obmorsko letovišče Mamaia (kar v prevodu pomeni babica) umazano in polno smeti za vsakim vogalom (mogoče je bilo krivo dejstvo, da je bilo konec dopustniške sezone, ljudje pa večinoma neprijazni in brez vsakršne vedrine in nasmeha na ustnicah), pa je bilo glavno mesto Bukarešta pravo nasprotje. A več o glavnem mestu Romunije malce kasneje.

Jutranje joga asane in globoka meditacija

Jutro smo udeleženci pričeli že zgodaj z zajtrkom, ob 8.30 pa z joga asanami na travniku ob jezeru, nadaljevali s pranajamo in poglobljenimi meditacijami ter počitkom vse do kosila. Sledilo je zanimivo predavanje, dvakrat dnevno popoldan in zvečer, med drugim nas je s svojim značilnim nasmehom in izjemno bogatim znanjem prek videokonference počastil dr. Tony Nader, nevroznanstvenik in maharaja, ki je prispeval pomembno predavanje o naprednih tehnikah TM.

Prostega časa smo imeli dnevno manj kot dve uri, a večina nas je bila s hudim dopustniškim tempom zadovoljna. Kakšno predavanje, kot se je to zgodilo (ne samo) meni, smo lahko, če ne drugega pa iz golega uporništva, prešpricali ali prespali.

Meditanti in sidhe smo bili iz povsem praktičnih razlogov ločeni, saj naše meditacije trajajo različno dolgo. Sidhe smo preko dneva meditirali približno 4 ure, meditanti pa nekaj več kot 1 uro. Podaljšan čas meditacij in transcendenca pa v prvih dneh ne prinašata le radosti in sreče, saj se v telesu sproščajo globoko ukoreninjeni stresi, zato je potrebno biti previden, saj lahko človek ob sproščanju stresa (stress release) kaj hitro postane razdražen in nejevoljen. Zato smo si morali izbrati svojega buddyja, katerega smo imeli na očeh, da ne bi odtaval neznano kam (kot se je zgodilo meni).

Moj buddy je bil izjemno prijazen, načitan in dobrosrčen Ajenkya, indijski kirurg, ki dela v Nemčiji, Azro pa je izbrala Ajenkyeva žena Amruta, izjemno lepa in izobražena zdravnica, ki se je nemškega jezika naučila v vsega 8 mesecih. Tretji dan se je za mano domnevno izgubila vsaka sled, prešprical sem predavanje, Ajenkya ni vedel, kje se nahajam, v resnici pa sem se umaknil na daljši sprehod ob morju, kjer sem na obali ob zvokih valov v tišini bral knjigo.

extraveganza romunija
extraveganza romunija
extraveganza romunija

Izlet po delti reke Donave

Predzadnji dan so nam organizatorji pripravili izlet po reki Donavi, kar naj bi bil eden od vrhuncev ob zaključku oddiha. Torej nekaj, česar ne bi smeli zamuditi. (Delta reke Donave, kjer domuje več kot 300 vrst ptičev in 45 sladkovodnih vrst rib, je pod zaščito organizacije UNESCO). Nekaj se jih je vseeno odločilo, da izlet izpustijo. To je bila, vsaj za naju z Azro, ena najpametnejših odločitev, ki pa je sama žal nisva sprejela.

Ne vem, ali obstaja še kakšna druga pot, kamor domačini s čolni vozijo turiste na oglede po delti reke Donave. Videli nismo praktično ničesar, česar ni moč videti tudi na obmestnem jutranjem sprehodu v Sloveniji. Nekaj rac in čapelj, nekaj izjemno lepih, barvitih ptičev v letu, vrsto katerih vodič (voznik čolna) nevešč angleškega jezika ni znal poimenovati, kormoran sedeč na nekakšni rogovili štrleči iz vode, ter ribe, ki jih skoz motni tok reke nismo mogli občudovati.

Odprtih ust me je pustil že omenjeni vodič z izjavo, ki jo je prevedla prijazna romunska udeleženka, da naj se ne dotikamo čudovitih lokvanjev na gladini vode, hkrati pa so bile po celotni delti razpostavljene ribiške mreže, ki so lovile ribe. (Ribiče ali njihove mreže smo videvali praktično povsod). Logike seveda nisem razumel, mogoče se je izgubila s prevodom. 

Izletniški izplen po reki je bil za Slovenca, navajenega in (mogoče celo) razvajenega izjemnih naravnih lepot doma, milo zapisano uboren, medtem ko so bili nekateri udeleženci prizanesljivejši do izkušnje, drugi so odkrito povedali, da jih je prehitra vožnja po reki pustila hladne (ko se je skrilo sonce, celo dobesedno).

Prav mogoče pa je, da bi čolni brez motorjev (ki ne bi plašili živali), zagotovili popolnejšo in bolj naravno izkušnjo. Predvsem pa naravi pustili potreben mir.

Presenečenje – Bukarešta

Selitev v glavno mesto Romunije ni prinašala pričakovanj. Relativno dolga pot z mini busom od obmorske Mamaie do glavnega mesta je bila pričakovano velik izziv (voznik je vozil hitro in nekajkrat prehiteval v škarjice, medtem ko je brskal po telefonu).

Že prihod v glavno mesto pa je napovedal izjemen zaključek oddiha, ki sva ga nato za en dan podaljšala, saj je mesto odlična destinacija za popotnike, ki ljubijo urbane dogodivščine (še posebej za tiste, ki želijo začutiti utrip nočnega življenja) in hkrati zahtevajo priložnost za oddih v naravi, kjer si lahko odpočijejo nemirno popotniško dušo.

Po check-inu in kratki predstavitvi mesta, ki jo je opravil prijazen upravitelj hostla (Američan George), sva najprej poiskala park Cișmigiu, ki je bil tako čudovit in bogat, da sva se vanj vračala vsak dan za eno uro na sprehod.

Park je bil poln ljudi vseh starosti – mnogi so brali knjige in poležavali na travi, v nekem kamnitem predelu so upokojenci igrali namizne igre, se pogovarjali ali reševali križanke, mladi so posedali na ličnih kovinskih stolih in klopeh, ptiči so glasno peli, kot bi oznanjali nove dnevne dogodivščine. Tako sva se zaljubila v park, da nisva obiskala nobene must see znamenitosti, ki nama jo je predlagal George.

Vseeno pa sva videla nekaj starih zgradb izpred 100 in več let, ki so tako veličastne, da se čas dobesedno ustavi. Lahko rečem, da sva se majčkeno zaljubila v mesto, zato sva se odločila, da se ob priliki vrneva.

extraveganza aubergine

Veganska ponudba v Bukarešti

Azra je tako kot vselej, ko se odpraviva na pot, najprej raziskala priporočila in namige za dobre restavracije. Že hiter pregled v aplikaciji Happy Cow je razkril bogato vegansko ponudbo, a naju je prepričal gostitelj George, ki nama je predlagal Aubergine, izraelsko restavracijo z zdravo hrano in izdatnim (ločenim) veganskim menijem.

Ob tem nama je predal en nasvet: v Romuniji ob naročanju veganske hrane dodajte še »de post«, kar se nanaša na verski post, pri katerem je prepovedano uživanje živil živalskega izvora. George nama je namignil, da marsikateri gostitelj jemlje naročilo »de post« hrane bolj resno kot naročilo »vegan« obroka – kar pomeni, da kuharji ob veganskem naročilu hrano vseeno pripravijo npr. na deskah, kjer so prej pripravljali meso. V večernih urah sva obiskala še Kral Cigkofte, kjer sva si privoščila veganske orientalske kofte, ki sva si jih sama zavila v okusne zvitke z zeleno solato in sladko omako.

Ste že obiskali Romunijo? Ste imeli podobne izkušnje ali vas je navdušilo kaj drugega? Kako pa se je vam vtisnila v spomin Bukarešta?

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​