Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ki slavi Jezusovo vstajenje od mrtvih. Običajno se na veliko soboto v cerkvah blagoslovi hrana, ki kristjanom pomeni globoko simboliko – suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, kruh in ostala peciva pa krono iz trnjev.

Na Velikonočni ponedeljek bomo na kratko pogledali odnos verstev do živali in zapovedano (ne)vključevanje živih bitij na jedilnik vernikov. V članku Kdaj bo naše srce dovolj veliko, da bomo razumeli njihov jezik? smo že pisali o tem, da je človeška zgodovina prepredena z miselnostjo o nekogaršnji večvrednosti. Pa naj gre za specistično, rasno, kulturno, spolno, religijsko, razredno ali etnično večvrednost.

In živali so v času vzpostavljanja in širjenja različnih ideologij, sistemov in tradicij postajale vedno bolj izkoriščane in vse manj vredne sopotnice človeku.

Obdobje grških in kasneje rimskih časov bi na zahodu najbrž pognalo drugačne, prijaznejše korenine v odnosu do živali, če bi razmišljanja filozofov in teologov s svojo avtoriteto ne krenila v prevladujočo Aristotelovo smer, ki je živali enačil s sužnji, v nasprotju s Pitagoro[i], ki je verjel, da imajo živali – tako kot ljudje – dušo.

A če je Aristotel v nasprotju z judovsko-krščansko tradicijo priznaval, da je tudi človek žival – da imamo z živalmi nekatere skupne biološke lastnosti in zmožnosti – pa je živalim, tako kot tudi otrokom in sužnjem zaradi domnevno nerazvitega uma, odrekal pravico moralnih subjektov.

Judovsko-krščanska tradicija

»Meseni užitki« ali »meseno poželenje« je cerkveni koncept, ki naj bi pri katoličanih/-kah izzval občutek slabe vesti, saj implicira grešnost in nemoralna dejanja. Rimskokatoliški cerkvi je uspelo seksualnosti odvzeti duhovno vrednoto in jo zreducirati na goli telesni stik in spolno slo. A »meseno poželenje« je kljub trdnim osebnim in teološkim zaobljubam rada okušala tudi visoka cerkvena duhovščina.

Kot bomo videli v nadaljevanju, pa je cerkveni »odpustek« dobila tudi prepoved uživanja svinjskega mesa.

Živali same (niti ravnanje z njimi) dejansko nikoli niso bile del etičnih razprav in nikoli niso bile deležne ultimativne zaščite s strani glavnih svetovnih religij. Čeprav so bile v svetih besedilih in spisih močno simbolno prisotne in neredko čaščene.

Pater Karel Gržan se v knjigi 95 tez sprašuje, ali ni »tudi teologija sokriva za legalizirano logiko brezdušno zločinskega ravnanja z živalmi, rastlinami itd.?«[ii] In ugotavlja, da bi bil že zadnji čas, da se »opravičimo živalim, milijardam trpinčenih, zlorabljenih, grozljivo pobitih.«[iii]

Različne kulture in tudi različna verovanja ali pa verske prakse in skupnosti znotraj njih pa so imele ali pa še imajo zelo jasna pravila glede (ne)primernosti uživanja živalske prehrane za svoje člane. Jedilnik katoliškega meniškega reda kartuzijanov, denimo, je izjemno strog. Še danes ne smejo uživati mesa štirinožnih živali – torej nič svinjine, govedine, tudi domačega piščanca ne smejo jesti. Lahko pa jedo vodne živali (race, ribe …), ki jih iz neznanega razloga ne dojemajo kot živali. 

Judovsko-krščanska tradicija na Zahodu ter povsod tam, kamor je širila svojo moč in vpliv, zagotovo ni prinesla zadovoljstva in sprave v odnosu med človeškim in živalskim svetom, temveč je nerazumevanje še poglobila.

Skupaj s starogrškim pogledom na naravo in človeka v njem je krščanstvo odgovorno za antropocentrični pogled (zahodnega človeka) na svet ter njegovo ločenost in domišljavo večvrednost v odnosu do živali in narave.

Niso samo religijske prakse tiste, ki zapovedujejo, kako naj bi človek živel. Preberite, kako tradicija zlorab živali zapoveduje človeku tudi način oblačenja.

Judovstvo in krščanstvo

Judje se ravnajo po sistemu prehranskih zakonov, imenovanemu kašrut, ki določa, kaj smejo jesti, na kakšen način mora biti hrana pridobljena/zaklana in kako pripravljena. Ta prehranski pravilnik naj bi določil Mojzes, znotraj njega pa obstajajo še tri kategorije hrane:

  • Košer (sprejemljivo), ki se nanaša na to, da je določena hrana (denimo meso in/ali v principu vsa rastlinska hrana) dovoljena. Meso praviloma pripravi obredni klavec (shochet), sicer velja za nečisto.
  • Nevtralna (parve) hrana.
  • Nesprejemljiva (traif) hrana.

Pravoverni judje lahko uživajo le meso tistih živali, ki žvečijo oziroma prežvekujejo – sem torej prašič ne spada – ter imajo preklana kopita, prepovedano pa jim je uživanje lupinarjev. Ne smejo jesti živali, ki so umrle naravne smrti, so bolne ali so poginile zaradi bolezni. Judje ne smejo jesti plenilskih ptic, dovoljeno pa je uživanje ptic, ki se družijo v jate, svojo hrano pa ujamejo v zraku in jo nato zaužijejo na tleh tako, da jo raztrgajo s kljunom.[iv]

Zato tiste ptice, ki se prehranjujejo z ribami, niso košer, saj hrane ne ulovijo v zraku in jo običajno tudi ne raztrgajo na tleh s kljunom. Med ribami so primerna hrana samo tiste, ki imajo plavuti in luske. Uživanje ostalih vodnih živali in mehkužcev pa je prepovedano. Prav tako je prepovedano uživanje žuželk, razen kobilic in čričkov, ter piti mleka in jesti mlečnih izdelkov živali, ki niso košer.[v]

Nekaj omejitev je v takratnem času nastalo predvsem iz zdravstvenih in higienskih razlogov (na primer mesa in mleka ne smejo uživati skupaj, niti ju pripravljati v isti posodi in z istim priborom), a jih pravoverni judje danes še vedno upoštevajo, saj jim predstavljajo kulturno identiteto in spoštovanje tradicije.

Biblija ali sveta knjiga krščanstva je sestavljena iz dveh delov: Stare in Nove zaveze. Tora oz. 5 Mojzesovih knjig, ki so del Stare zaveze, res predstavlja pomemben dokument judovstva, a je tudi temelj Svetega pisma in s tem integralni del krščanskega izročila. Rimskokatoliška cerkev je vedno precej dobro vedela, kdaj je koristno biti nedosleden pri upravičevanju lastnih užitkov in kdaj dosleden pri kaznovanju tujih užitkov.

3. Mojzesova knjiga v 11. poglavju in 5. Mojzesova knjiga v 14. poglavju prepovedujeta uživanje svinjine. Prav tako Izaija v 65. poglavju omenja gnusno svinjsko meso, ki ga danes verniki običajno blagoslovijo (šunka) v lokalnih farah. 1. Mojzesova knjiga v devetem poglavju na primer omenja tudi prepoved uživanja mesa s krvjo. A kot smo videli na primeru katoliškega meniškega reda kartuzijanov, so določeni katoliški redovi upoštevali nekatere prepovedi in jih ohranili vse do danes.

Po pravilu sv. Benedikta iz leta 534 so se morali namreč vsi redovniki odpovedati uživanju mesa štirinožnih živali. In ker jim je bilo meso teh živali strogo prepovedano, so skušali celo vzgojiti svinjo s tremi nogami, vidro z luskami in podobno, samo da bi smeli uživati tovrstno meso. Sredi 18. stoletja so žički kartuzijani premogli kar 40 ribnikov ter v njih gojili školjke, rake, krape, ščuke, some, linje, smuče, koreslje, postrvi, želve ipd. Jedli pa so tudi meso bobra in vidre.[vi]

Že pol stoletja pred sv. Benediktom pa je prvi apostolski zbor okoli l. 50 v Jeruzalemu odločil, da če so bile živali darovane tujim bogovom ali božanstvom kot obredne živali, jih kristjani niso smeli uživati.

Islam

Tudi Koran muslimanom na več mestih prepoveduje uživanje svinjskega mesa: v suri Al-Bekare, 173 ajet; v suri Al-Maida, 3 ajet; v suri Al-An’am, 145 ajet in v suri An-Nahl, 115 ajet. V približnem prevodu iz sure Al-Maida, 3 ajet, lahko preberemo: »Prepoveduje se vam mrhovina, kri in meso svinje in tistih živali, ki so zaklane v drugem imenu, a ne v Alahovem imenu.«

Muslimani poznajo haram, kar predstavlja prepoved(ano), ter halal, ki pomeni dovoljeno oziroma čisto. Muslimani naj ne bi uživali dvoživk (npr. žabjih krakov), plazilcev, ptic roparic in skoraj vseh žuželk. Pa tudi mesa mrtvih in neustrezno zaklanih ali ubitih živali. Prav tako ne smejo uživati krvi ali proizvodov, ki vsebujejo kri. Za razliko od judovske prepovedi, pa je muslimanom dovoljeno mešanje mleka in mlečnih izdelkov ter mesa.

Zanimivo, da ima uživanje mesa po pravilih halal – torej ne mučiti živali pred ubojem in med samim zakolom, ne uživati mesa živali, ki je bila ubita z davljenjem ali z udarcem po glavi ali z elektrošokom, ne sekati glave piščancem, pač pa le prerezati na pol – precej sodoben pridih.

(Zahodna družba je namreč marsikatero zahtevo iz pravil halal uvedla v sodobne klavnice zaradi veterinarskih predpisov šele v 20. stoletju.)

V islamu mora biti vse meso (dovoljenih) živali pridobljeno po pravilih halal in zaklano tako, da je glava živali obrnjena v smer proti Meki, ob tem pa mora biti izrečena tudi molitev.

Hinduizem

Hinduizem na splošno velja za najstarejšo glavno svetovno religijo in je danes tretja največja svetovna verska tradicija, takoj za krščanstvom in islamom. Od najbolj množično zastopanih svetovnih verstev je (poleg budizma) še najbližje enosti z naravo, tj. da človeškega in živalskega sveta ne dojema ločeno, kot to počne tradicionalni zahodni dualizem, pač pa kot nedeljivo, enakovredno celoto.

(Budizem med drugim verjame v globoko povezanost ljudi in živali ter uči, da si vsa živa bitja zaslužijo našo skrb in sočutje. Po budističnem učenju imajo tako ljudje kot živali možnost razsvetljenja. A seveda niso vsi budisti vzdržni pri hranjenju z mesom, niti trenutni Dalajlama Tenzin Gyatso ne.)

Čeprav so najzgodnejše oblike hinduizma izvajale prakso žrtvovanja živali, pa je kasneje pod vplivom budizma in džainizma prevladalo prepričanje nenasilja (ahimse)[vii] do vseh živih bitij.

Hinduizem uči, da imajo vsa živa bitja dušo, a tudi, da je človeško življenje vrednejše od življenja živali. Za hindujce naj bi bilo uživanje govejega mesa prepovedano oziroma natančneje, ubiti kravo pomeni storiti velik greh, saj je isto, kakor da bi ubili lastno mater.

Krave so po njihovem verovanju svete živali. A ironija je, da je Indija dejansko največja izvoznica govedine na svetu in na petem mestu na svetu po porabi govedine, čeprav se približno 80 % prebivalstva v Indiji opredeljuje za hindujce. Indijska družbena realnost tako deluje malce shizofreno – v zvezni državi Utar Pradeš denimo je dovoljeno jesti govedino, vendar pa je krave prepovedano ubijati.[viii]

Džainizem

Mogoče eno najzanimivejših, predvsem pa najdoslednejših verstev v odnosu do živali, je gotovo džainizem, starodavna indijska religija, katere osnovno počelo je nenasilje (ahimsa) vseh vrst – tako fizično, psihično, kot verbalno.

Za džainiste je značilno strogo asketsko življenje, ki vse v življenju podredijo temu, da ne prizadanejo škode kakšnemu živemu bitju, saj so prepričani, da ima vsako živo bitje dušo in je prav zato sveto. Vsi džainisti so vegetarijanci, bolj predani sledilci džainizma pa zavračajo še vse mlečne proizvode in se izogibajo gomoljnicam in korenovkam (korenje, koleraba, rdeča pesa, krompir …).

Hodijo bosi (nekateri zavračajo tudi oblačila), preden menihi in nune stopijo na tla, pa najprej pometejo pred seboj, da ne bi pohodili kakšne živalice, čez usta pa nosijo masko iz muslina, da ne bi po naključju pogoltnili kakšne žuželke.

Starejši menihi, ki čutijo, da se jim čas na Zemlji izteka, post s hrano zavlečejo do zadnjega diha – do smrti.

Ker džainisti zavračajo vsakršno nasilje, celo nad zelenjavo in drugimi rastlinami, je postalo neizogibno, da so postali znani kot ekstremno asketski menihi.

Opombe in viri

[i] Pitagorejska dieta ali pitagorejski način življenja, kot se je nekoč imenovalo vegetarijanstvo, izhaja iz obdobja pred več kot 2500 leti, nanaša pa se prav na starogrškega filozofa in matematika Pitagoro. Trdil je, da so duše živali in ljudi enake vrste, neumrljive in večne. Bil je vegetarijanec, ki je prepovedoval ubijanje živali, poleg mesne hrane pa se je vzdrževal tudi uživanja boba.

[ii] Karel Gržan, 96 tez, Založba Sanje, Ljubljana 2017, str. 28.

[iii] Ibid, str. 28-29.

[iv] Damjan Janeš, Verska pravila prehranjevanja, Kvarkadabra, 26. maj 2016. Dosegljivo na https://kvarkadabra.net/2016/05/verska-pravila-prehranjevanja/.

[v] Ibid.

[vi] Kronika (ur. Aleš Gabrič), Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2003, str. 103 – 104. Dosegljivo na  file:///C:/Users/HP/Downloads/Kronika-2003-1-rezan.pdf.

[vii] Ahimsa (nenasilje) je pomemben etično-doktrinarni koncept, ki izvira iz tradicionalnih indijskih religij, a ima v hinduizmu, budizmu in džainizmu nekoliko različne pomene.

[viii] Zorana Bakovič, Svete krave v indijski politiki, Delo, 15. oktober 2015, dosegljivo na spletnem naslovu http://www.delo.si/svet/globalno/svete-krave-v-indijski-politiki.html