Ne obsojajmo Mojce

Letos smo lahko na Bolhi zasledili oglas, v katerem je Mojca iz Dobrne zapisala, da oddaja psa zaradi nakupa drugega psa. Je življenje psa res vrednejše od življenja krave?
extraveganza ne obsojajmo mojce

Vsake toliko časa se na spletu pojavijo osupli odzivi spletnih uporabnikov, ki delijo zgražanje in jezo nad ljudmi, ki svoje domače živali, zaradi mnogih nedoumljivih razlogov, oddajajo ali prodajajo na trgu.

Ena takšnih objav letos na Bolhi se je glasila takole:

»Prodamo oziroma za simbolično ceno oddamo 2,5 let staro mešanko med angleškim in nemškim ovčarjem. Psička je vajena otrok in zelo prijazna. Psička je cepljena, razgliščena ter sterilizirana. Oddamo jo zaradi nakupa drugega psa. Mojca, Dobrna.«

Oglas na nek način jasno pokaže, kaj vse je narobe v današnjem svetu, kjer hipne zadovoljitve in naveličanost krojijo usode naših življenj in življenj živali. Gre pa tudi za žalosten dokaz, da nekaterim posameznikom življenje čutečih živali ne pomeni prav nič. Ko je eden prvih zgroženih uporabnikov, komik Perica Jerković, oglas objavil na svojem zidu, je Facebook ponorel, uporabniki pa so besno delili oglas in se zgražali nad neobčutljivostjo Mojce. A vendarle je treba poudariti nekaj, kar je večini jeznih uporabnikov ušlo. Tudi komiku Jerkoviću.

Mojca svojega psa ni doživljala kot čuteče bitje, pač pa izrazito neosebno, kot lastnino. Kot predmet, ki ga po odsluženem roku uporabe preprosto zavržeš. Torej njen odnos do psa ni bil v ničemer drugačen, kot je odnos kmeta do vzrejne živine. Še več. Mojca je najbrž verjela, da ravna prav, mogoče je v svoji nevednosti celo menila, da ravna etično, ko je psa ponudila trgu – torej najboljšemu, najustreznejšemu ponudniku.

Kmet na drugi strani svojo živino, npr. kravo lisko, dojema povsem enako kot Mojca, torej kot lastnino, ekonomski produkt, ki pa jo običajno prodaja po »delih« – v obliki stegna, hrbta, pleča itn. To pomeni, da mora kmet kravo najprej ubiti, razrezati in v nekaterih primerih izkoščičiti. Nato pa ne poišče najboljšega, najustreznejšega ponudnika, pač pa jo po delih proda vsakomur, ki si to želi in lahko privošči. Čemu torej, je dejanje Mojce tako sprevrženo in obsojanja vredno, medtem ko je dejanje kmeta ne samo spregledano, pač pa celo povsem sprejemljivo? Ker kmet živi od vzreje živali?

Če je to argument, je treba povedati, da je končna usoda kmetovih živali zgolj in samo smrt. Prezgodnja smrt, saj je življenjska doba krav v naravnem okolju običajno 20 do 25 let. Krave, ki jih redijo za meso, pa dočakajo le nekje 18 mesecev. Krave mlekarice nekaj več, približno 4 leta. Življenjska doba teličkov, ki jih takoj po rojstvu iztrgajo iz naročja matere, pa je od 1 do 24 tednov!

Preberite tudi najin manifesto: Več sočutja, manj slabe vesti.

Je življenje psa res vrednejše od življenja krave? Hindujci bi temu najbrž oporekali. Prav tako znanstveniki (etologi), ki preučujejo čustveno in socialno življenje krav (in drugih živali). Krave so namreč zelo socialna bitja, imajo izjemen spomin ter globoko žalujejo za svojimi mladiči, ko jih nasilno iztrgajo iz objema mater. Krave so v čustvovanju podobne ljudem, le da imajo – za razliko od nekaterih človeških posameznikov, očitno precej boljši spomin.

Zato ne obsojajmo Mojce, saj ni edini človek z napakami. Čuteča bitja so na naših krožnikih. Iz njih izdelujemo čevlje in oblačila, saj smo živa bitja zreducirali na predmete.

Zato ne obsojajmo. Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​