Oblečeni v živali (#2) – usnje

Težava živalskega usnja ni zgolj v trpljenju živali, pač pa tudi v negativnih vplivih na okolje in zdravje ljudi. Pa smo pripravljeni podpreti alternativne rešitve?
extraveganza usnje

Čeprav mnogi dandanes odločno odklanjajo nošnjo krzna, pa istih kriterijev ne uporabljajo za živalsko usnje, ki je še eden od materialov, kjer je življenje živali žrtvovano za potrebe modne industrije.

Živalsko usnje pa se seveda ne uporablja le za modne potrebe, temveč je integralni del pohištvene industrije, premnogih dekorativnih izdelkov, uporablja se za izdelavo glasbenih instrumentov in še bi lahko naštevali.

Večina živalskega usnja prihaja iz držav v razvoju (npr. Indija, Kitajska), kjer ni zakonov glede ravnanja z živalmi (ali pa so ti slabi) in kjer okoljski predpisi ne obstajajo (ali pa so zelo ohlapni). Prav tako je nadzor nad samo proizvodnjo pomanjkljiv in neustrezen. Ker usnje običajno ni označeno, je praktično tudi nemogoče ugotoviti, od kje prihaja.

Da je usnje le stranski produkt mesne industrije, je res le pogojno, saj je mnogo živalskih vrst, ki ne končajo v prehranski verigi človeške vrste, umorjenih predvsem zaradi svoje kože. Eden takšnih primerov je reja nojev, kjer je meso noja bolj ali manj stranski produkt, saj vrednost nojevega usnja predstavlja približno 80 % vrednosti mrtve živali.

Prav tako so nekatere eksotične živali – kenguruji, zebre, tjulnji, kuščarji, kače in celo morski psi – primarno gojene ali ulovljene v divjini predvsem zaradi usnja in ne zaradi mesa. Celo Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) v svojem poročilu priznava, da je kožuh tistih zajcev, ki so namenjeni za prehrano, pretanek in zato neprimeren za krznena oblačila.

Razlog: zajci so umorjeni med 10. in 12. tednom, ko imajo še mladičji kožuh ali pa so na poti k odraslosti, ko izgubljajo dlako.

Iz pekla v pekel – usnje 

Vseeno se za trenutek osredotočimo na živali, katerih usnje je stranski produkt mesne oziroma mlekarske industrije, ki po tem, ko preživijo en pekel na kmetiji, vstopajo v nov pekel.

Poglejmo si primer ravnanja s kravami mlekaricami, ko postanejo neuporabne za mlekarsko industrijo in čakajo na svojo zadnjo, odrešilno uro. Bruce Friedrich je 10 let delal za PETO, a tako šokantnim prizorom, kot jih je videl na železniški postaji v Kalkuti, je bil redko priča.

Videl je na tisoče shiranih krav mlekaric, ki niso bile primerne za meso, bile pa so namenjene v strojarne izključno za usnje. Mnoge med njimi so se od vročine sesedle, nekaj kravjih mater je v prostorih za živino na železniški postaji celo rojevalo.

Natovorjene na majhen kamion, so bile tako tesno nagnetene, da so se jim med potjo v več tisoč kilometrov oddaljen cilj lomili vratovi in telesa. Prav nič ne bi zgrešili, če bi rekli, da lahko s tem, ko kupujemo usnjene izdelke, posredno podpiramo tudi mesno industrijo.

Nevarne kemikalije

Predelava živalskega usnja ima, tako kot v primeru krzna, izjemno negativne učinke na okolje in življenje ter zdravje ljudi.

Zelo podobno kot pri krznu je tudi v usnjarski industriji potrebna uporaba nevarnih in človeku ter okolju škodljivih kemikalij – formaldehida, kroma, derivatov premogovega katrana, mineralnih soli, različnih olj in barvil, če naštejem le nekatere.

Brez te preparacije kože v usnje bi usnjeni izdelki dobesedno zgnili – v omari ali med njihovo nošnjo in uporabo. V procesu strojenja je uporabljenih kar okrog 250 kemikalij, da se kože mrtvih živali preparirajo v usnje.

Vonj, ki se širi iz strojarn, je eden bolj ogabnih vonjev, ki ga človek širi v okolje.

Usnjarji se pogosto poslužujejo tudi bolj ali manj uspešnih marketinških strategij, ko oglašujejo svoje produkte kot »prijazne okolju« ali »biorazgradljive«. A že sam postopek strojenja pomeni, da se usnje ne bo razgradilo – s tem, ko stabilizira kolagen oziroma proteinska vlakna.

Torej v nobenem primeru ne moremo govoriti o okolju prijaznem materialu ali o biorazgradljivosti.

Arheologi ne tako zelo redko najdejo primerke usnja, ki segajo celo 12.000 let v preteklost.  Tudi če bi sprejeli prepričanje apologetov živalskega usnja, da gre v primeru usnja za neke vrste recikliranje, pa ima takšno recikliranje pošasten vpliv na okolje in zdravje ljudi.

Pustošenje naravnih in človeških virov

Potrošniki pogosto razmišljajo o krznu ali usnju kot o naravnem produktu, medtem ko o »umetnem« krznu ali usnju razmišljajo kot o nenaravnem. S strogo semantičnega vidika to drži, z vidika ekologije – življenjskosti, če hočete – pa absolutno ne.

Izdelava živalskega usnja ima pomembne negativne učinke na okolje, ki nepovratno uničujejo vodo in zemljo, hkrati pa industrija neposredno škoduje zdravju svojih zaposlenih in okoliškim prebivalcem. Ameriški Center za nadzor in preventivo bolezni (CDC) je ugotovil, da je pogostost levkemije med prebivalci blizu strojarne v mestu Kentucky kar za 5-krat večja od ameriškega povprečja.

Prav tako so študije zdravstvenega tveganja delavcev usnjarjev na Švedskem in v Italiji pokazale, da je tveganje za razvoj raka pri njih zaradi uporabe človeku nevarnih kemikalij za 20 % do 50 % večje od pričakovanega.

Umestno je vprašanje, kolikšen vpliv na okolje in zdravje ljudi ima šele proizvodnja v državah v razvoju, kjer ni predpisov in regulacij ali pa so ti zelo pomanjkljivi.

Pomenljivo je, da je kar 95 % ameriških strojarn preselilo svojo proizvodnjo v tujino, da so se izognile okoljskim kaznim ter tako ohranile proizvodnjo. [i] Zato se na domačih tleh ameriška usnjarska proizvodnja osredotoča le na zaključno fazo (barvanje, mehčanje kož, struženje in brušenje, obrezovanje …) v procesu dodelave proizvoda.

Opustošenje, ki ga strojarne pustijo v okolju, je tako veliko, da je zemlja neprimerna za kmetijstvo ali gradnjo objektov, celo za prodajo, še več let in desetletij po tem, ko ugasnejo stroji.

Triletna študija o učinkih na okolje in zdravje ljudi v državah v razvoju, ki jo je opravil Blacksmith Institute,  je ugotovila, da je strojenje živalskega usnja na 5. mestu med najhujšimi onesnaževalci okolja na svetu, saj direktno ogroža 1.8 milijona ljudi.

Rastlinsko/vegetabilno strojenje usnja

Nič manj okolju neprijazno ni rastlinsko strojenje usnja, ki naj bi predstavljalo alternativo strojenju s kromom. Razlikuje se le v tem, da uporablja rastlinska barvila namesto morda anilinskih [ii]  barvil, kar daje usnju bolj subtilno, zmehčano barvo.

Rastlinska ali vegetabilna strojila pridobivajo iz različnih rastlinskih delov. Lahko so iz lubja, lesa ali pa plodov, listov in izrastkov različnega drevja (grmov). V rastlinskih strojilih se nahajajo čreslovine, od katerih je najvažnejši tanin.

Čeprav rastlinsko strojenje odpravlja toksine, proizvedene med postopkom strojenja s kromom, pa ima tudi svoje meje. Usnje je trše in bolj čvrsto od usnja, obdelanega s kromom, zato se lahko uporablja za sedla, pasove, rezbarjenje na usnju, manj pa za čevlje, plašče in druge produkte, ki zahtevajo več prožnosti.

Dandanes proizvajalci komunicirajo mnoge »okolju prijazne« oznake na usnjenih izdelkih, ki pa ne povedo prav nič o samem ozadju pridobivanja usnja (in posledično živalskem trpljenju). Povedo pa veliko o iznajdljivosti njihovih komunikacijskih strategov ter o pomanjkanju sočutja vseh vpletenih v procese pridobivanja usnja.

Zato je pomembno povedati še enkrat.

Okolju prijazno usnje živalskega izvora NE obstaja! Vplivi na okolje in ljudi v procesu pridobivanja in strojenja kož so pošastni, rastlinsko strojenje živalskih kož pa v NIČEMER ne odpravlja trpljenja in zlorab živali! 

Etične/ekološke strojarne

Na svetu danes obstaja izjemno malo t. i. etičnih oziroma ekoloških strojarn, kljub v panogi znanemu dejstvu, da konvencionalne strojarne v okolju in na zdravju ljudi puščajo strašne posledice.

Glavni razlog je seveda v tem, da ljudje še vedno dopuščamo poslovne prakse, ki zlorabljajo živali in nepovratno uničujejo naravne vire ter zemljin ekosistem. Etične strojarne pa so, seveda, le del rešitve.

Etične strojarne so namreč strojarne, ki v procesu strojenja in barvanja kož ne uporabljajo okolju in zdravju škodljivih kemikalij. Še naprej pa dosledno uporabljajo živalske kože.

Torej za izdelavo njihovih »etičnih« izdelkov živali še vedno trpijo grozljive muke. In – še vedno umirajo. Svoje usnjene izdelke oglašujejo pod slogani »organsko usnje«.

Zato moramo biti potrošniki pozorni, ko izbiramo med t. i. etičnimi – organskimi alternativami. Etično v modni industriji še ne pomeni nujno BREZ trpljenja in smrti.

Alternative živalskemu usnju

Dandanes poznajo modni oblikovalci mnoge alternative živalskemu usnju, saj ponujata moderna znanost in tehnologija vedno več izbire. A koliko se jih v resnici odloči izbrati med ponujenimi možnostmi? Zelo malo.

Ena bolj zanimivih alternativ živalskemu usnju je prav gotovo muskin, kjer je usnje narejeno iz popolnoma organskih, naravnih materialov, in je proces pridobivanja v celoti okolju prijazen. Kot že ime muskin [iii] nakazuje, je usnje narejeno iz klobuka posebne vrste gobe, ne da bi bile pri tem uporabljene okolju škodljive kemikalije.

Ko iz gobe enkrat pridobijo osnovo, je material obdelan na podoben način kot živalsko usnje, vendar s popolnoma naravnimi snovmi in tehnikami. Te vključujejo uporabo okolju prijaznih izdelkov, kot je npr. ekološki vosek, ki daje usnju posebne značilnosti.

Muskin je kot nalašč za proizvodnjo usnjenih čevljev, klobukov, torb, vložkov (za tkanine kot tudi za kose pohištva). Največja težava omenjenega usnja trenutno pa je obseg proizvodnje, saj lahko na mesec izdelajo le od 40 – 50 m2 muskina. To pa pomeni, da je muskin predvsem pri osveščenih modnih oblikovalcih zelo zaželen material za dizajnerska oblačila in druge modne dodatke.

Modnemu svetu pa je etično modno alternativo ponudila tudi slovenska modna oblikovalka Matea Benedetti, ki smo jo v intervjuju gostili tudi na Extraveganzi. Njene dih jemajoče kreacije so navdušile modni svet, kar jo je izstrelilo med 10 najboljših ekoloških modnih znamk na svetu.

Benedettijeva namesto živalskega usnja uporablja različne ekološke materiale, od jabolčnega in ananasovega usnja do pomarančnega in kavnega tekstila, kar njeno blagovno znamko uvršča v sam vrh edinstvene svetovne mode. Svojim kupcem ponuja vrhunske modne izdelke, ki niso živalskega izvora, so pa resnično ekološki in naravni.

In resnično organski ter, kar je še posebej pomembno, etični, saj Benedettijeva upošteva prav vse vpletene v proces modnega ustvarjanja. Lahko bi rekli, da ko se vrednote usedejo globoko v srce človeka, je sprejemanje pravih odločitev mnogo lažje.

Še enkrat več nam je lahko za zgled domače znanje in kreativnost.

In Benedettijeva ima obojega na pretek.

Preverite tudi seznam etičnih in veganskih znamk, ki ponujajo modne dodatke brez živalskega usnja.

Če ste spregledali: preberite tudi prvi prispevek iz serije Oblečeni v živali, ki govori o krznarski industriji.

VIRI

[i] Matt Richards in dr. Leather for Life, objavljeno v Future Fashion, White Papers. Earth Pledge Foundation, 2008.

[ii] Anilin je brezbarvna oljnata tekočina pekočega aromatičnega okusa z neprijetnim vonjem po pokvarjenih ribah. Je zelo toksičen, lahko vnetljiv in gori s sajastim plamenom.

[iii] Angleško mushroom (goba) in skin (koža). Gre za ogromno in neužitno vrsto gobe z imenom Phellinus ellipsoideus, ki raste v subtropskih gozdovih na deblih dreves.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​