Oblečeni v živali (#3) – volna

Volna je spregledana dvakrat. Prvič, ker ne zaznamo, da je njeno pridobivanje izjemno nasilno do živali, in drugič, ker verjamemo, da rejci živalim s striženjem storijo uslugo.
obleceni v zivali volna extraveganza

V prvih dveh delih smo si ogledali industrijo krzna in usnja, ki (ne)posredno pripomoreta k izjemnemu trpljenju živali, prav tako pa prinašata velike negativne vplive na okolje in zdravje ljudi. A na splošno nekako velja, da je moralni zadržek največji pri nošnji krzna, že nekoliko manjši pa je pri uporabi živalskega usnja. Čeprav med njima, kot smo lahko videli, ni bistvene razlike.

Človek pa se ne oblači le v usnje in krzno, pač pa je volna še eden od živalskih produktov, ki objema naša telesa. Ljudje redko pomislimo na (ne)sprejemljivost nošnje volnenih oblačil, saj nas krute zgodbe o dogajanju na farmah pogosto ne dosežejo. Isto se godi izdelkom z gosjim in račjim perjem.

Poleg tega znani modni oblikovalci (npr. Stella McCartney) trdijo, da uporabljajo le volno tistih ovc, katerim ni bilo prizadejano trpljenje zavoljo njihovega produkta. V našem prispevku pa si ne bomo pogledali volne tistih luksuznih izdelkov, katere si lahko privošči le peščica ljudi na svetu – pa čeprav bi našli iste krvave sledi, pač pa proizvodnjo volne, ki si jo lahko privošči (in jo nosi) prav vsak posameznik v naše družbe.

Volna je v očeh povprečnega potrošnika na zavedni ravni primerljiva z mlekom, medom ali ne nazadnje z usnjem, saj »krave je pa že treba pomolsti, čebele itak same nabirajo med, usnje pa je pač stranski produkt mesne industrije«.

Torej je volna spregledana dvakrat. Prvič, ker ne zaznamo, da je njeno pridobivanje izjemno nasilno do živali, in drugič, ker verjamemo, da rejci živalim s striženjem storijo uslugo – kar pa je – pogojno – daleč od resnice.

Ekonomske koristi

Divje ovce brez težav skrbijo za svojo dlako, zraste jim ravno dovolj gosta in dolga za mrzle zimske dni, poleti pa brez posegov človeka izgubijo zimsko dlako. Tako je bilo, vse dokler človek ni pričel posegati v naravni red narave.

Pri vzrejnih ovcah pa se pojavi isti problem kot pri živalih, rejenimi za meso, saj so načrtno genetsko manipulirane, da jim zraste daljša in gostejša dlaka, zato so bolj občutljive za visoke temperature (dovzetne za pregrevanje), kar vodi k potrebi po striženju.

V vseh dejavnostih, kjer so živali rejene za ustvarjanje dobička, se pojavi isti mehanizem – živali popredmetimo, zreduciramo na nič več kot stroje za proizvodnjo (mleka, volne, medu) ali končne produkte (meso, usnje, krzno).

Praktično nikomur več ni mar za živa bitja, še posebej, če ima od njih ekonomsko korist. In sočutju (ne samo do živali), se še vedno posmehujemo, brez sramu celo v javnosti in medijih.

V predindustrijskih časih so ljudje volno pridobivali s česanjem ali puljenjem, kasneje s striženjem, in še to v času, ko je prišel naravni cikel, da ovca odvrže svojo odvečno zimsko obleko.

Danes romantike ni več.

Običajno so delavci, ki na farmah strižejo ovce, plačani na količino postrižene volne, ne na uro, kar pomeni, da pri svojem delu hitijo, ne da bi jim bilo mar za dobrobit živali. Ovc dan pred striženjem namenoma ne hranijo, da lačne in slabotne nudijo delavcem čim manj odpora.

Naglo in neprevidno striženje pa pogosto pripelje do hudih poškodb na ovčjih kožah, zato delavci za krpanje najhujših ran uporabljajo iglo in nit, ne pa tudi anestetikov. Po celi trakovi kože so med striženjem razrezani ali odrezani, celo seski, repi in ušesa.

Z mučenjem do volne

PETA je s svojimi sodelavci preiskovala in skrivno snemala ovčje farme v Avstraliji in ZDA ter ugotovila številne oblike zlorab živali, ki niso bile posamezni primeri pač pa so modus operandi industrije. Nazorni prizori mučenja med striženjem ovc prikazujejo delavce, ki jih brutalno pretepajo in brcajo, jim stopajo na vratove in glave, jim s prsti prebadajo oči, z njimi »pometajo« po tleh, jih mečejo ob steno, brcajo in udarjajo v glavo s pestmi ali brivniki, jim zavijajo vratove

To je le nekaj oblik mučenj, zabeleženih s skritimi kamerami, posnetih neposredno z delovnega mesta brivcev. Posnetki so zganili tudi uradne organe v Avstraliji, ki so avgusta 2016 sploh prvič v sodni zgodovini vložili obtožnico proti delavcem v volnarski industriji. In delavce tudi obsodili.

To je bila ena najpomembnejših zmag za avstralsko sodstvo v boju proti mučenju živali, saj prav iz države tam spodaj prihaja ena najhujših oblik zlorabe ovac, ki jo je država že davnega leta 1930, domnevno zaradi učinkovitosti, sprejela kot uradno prakso.

»Mulesing« ali rezanje kože

Kruta in kontroverzna praksa imenovana »mulesing« je ime dobila po njenem iznajditelju Johnu WH Mulesu. Ta je leta 1927 v upanju, da bi preprečil t. i. napad muh (flystrike oziroma strokovno myiasis), eni od svojih ovc odrezal del kože okoli zadnjika ter s tem domnevno dokazal učinkovitost postopka.

Ovcam vrste merino se namreč v predelu zadnjika, kjer je dlaka deloma umazana od urina in poraščena z iztrebki, zaradi prekomerne poraščenosti in visokih temperatur ter značilne nagubanosti kože avstralskih ovc, zaredijo mesarske muhe, kjer odložijo svoja jajčeca.

Kasneje se iz teh jajčec izležejo ličinke, ki dobesedno grizejo ovčje tkivo, kar lahko povzroči smrt ovce v nekaj dneh. Ta izredno boleča praksa rezanja kože zaradi varčevanja pri stroških pogosto poteka brez anestetikov.

Avstralija kot največja proizvajalka volne (njen delež na svetovni ravni znaša 25 %),  proizvede letno kar 77 % vse merino volne, ki je kasneje uporabljena v oblačilih.

Zanimivo, da napad muh prizadene le ovce na farmah, ne pa tudi divjih ovc. Razlog je predvsem v tem, da merino ovca – v Avstraliji je kar 89 % merino ovc, večina preostalih vrst pa ima vsaj nekaj genov merino vrste  – ni avtohtona vrsta v Avstraliji.

In je najbrž tudi zato lahek plen za mesarske muhe ter vse ostale vremenske in biološke neprilike.

Brkljanje po genih

Merino ovce so bile namreč genetsko manipulirane tako, da so iz generacije v generacijo prinašale več prirastka volne na ovco. To je bilo mogoče zaradi značilne, nenaravne in velike nagubanosti njihove kože.

Več prirastka volne na generacijo je pomenilo večanje proizvodnje in ustvarjanje še več dobička. Industrija je tako dajala prednost ovcam z najgostejšimi kožnimi gubami, s čimer je neposredno zagotavljala, da je bila vsaka naslednja generacija še bolj ranljiva za napade muh.

Tako ima danes industrija v rokah lažen argument, da je praksa rezanja kože in mesa okoli zadnjika v resnici neogibno potrebno, nekakšno nujno zlo. A resnica je drugačna.

Običajno je res manj možnosti za napad muh v predelu, kjer se je odrezana koža zarastla s tkivom, a ni nikakršnega zagotovila. Še več. Pohabljen del zadnjika se zdravi približno mesec dni, v tem času pa sveža rana ponovno vabi muhe, da ležejo jajčeca.

Zato so edino pravo zagotovilo za zmanjšanje zlorab naše osebne odločitve. Naša osebna prepričanja in sprejemanje pravih odločitev.

Naša osebna odgovornost

Kontroverzna praksa je danes v Avstraliji še vedno del vsakdana na ovčjih farmah, čeprav je jasno, da živalim povzroča neznosne bolečine in jim celo neposredno škoduje, saj mnoge živali umrejo zaradi infekcij.

Tudi z logističnega vidika, predvsem pa z vidika človeških resursov, je nemogoče pričakovati, da bi delavci na farmah lahko kvalitetno skrbeli za več deset tisoč živali, kolikor jih imajo zaprtih na farmah. Ob nekaj deset zaposlenih na farmi je to vnaprej izgubljena bitka, tudi če bi industrija pri tem imela iskren namen.

Pogosto se celo zgodi, da rančarji, ki imajo velike črede ovac, striženje opravijo prezgodaj v sezoni, namesto spomladi, ko se vreme otopli. Na ta način ovce oropajo nujne zaščite pred mrazom. Zato vsako leto v Avstraliji okrog milijon prezgodaj ostriženih ovac umre zaradi podhladitve. [i]

Je pa trpljenje na farmah, kot je v industriji v navadi, šele prvi del pekla, ki ga morajo preživeti živali. Njihova pot v drugi krog pekla se po tem, ko odslužijo volnarski industriji, šele dobro prične.

Okrog 3 milijone avstralskih ovc je vsako leto natovorjenih na velike ladje, ki so namenjene na Bližnji vzhod in v Severno Afriko,  kjer nemudoma zaklane postanejo del mesne ponudbe na tržnicah.

Na tem potovanju, ki lahko traja od nekaj dni do nekaj tednov, so živali nagnetene v umazaniji živinskih ladij, pogosto lačne in žejne, ter izpostavljene vsem vremenskim razmeram.

Težko si je zamisliti kakšne grozo občutijo uboge živali, ustvarjene za gibanje po travnikih in gozdnih poteh.

Ob vsem tem védenju in poznavanju industrijskih praks pa je še težje upravičiti dejanja vsakega izmed nas, ki prispevamo k nadaljevanju teh krutih praks. Zato je opozarjanje in pisanje tudi eden od načinov boja proti zlorabam vseh živih bitij.

Odločitve pa sprejema vsak sam.

Preberite tudi pretekla prispevka iz serije člankov Oblečeni v živali: krzno in usnje.

VIRI

[i] Mark Hawthorne, Bleating Hearts – The hidden world of animal suffering, Changemakers Books, Winchester 2013, str. 90.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​