»Zakaj bi se pameten človek želel preseliti v zaostalo pomursko regijo?«, se je pred meseci na glas vprašal najin blokovski sosed. Saj res, le zakaj bi mlad par želel pognati svoje korenine v neokrnjeni naravi, v osrčju Prlekije, kjer lahko poleti iz postelje opazuješ ples kresničk skozi okno, nabiraš gobe v lastnem gozdu, jeseni pa pobiraš kostanj, ki pada na tvoje dvorišče?

Migracije na drugi konec sveta so stare toliko kot človek, zato je nekaj več kot 150 kilometrov premika na severovzhod Slovenije majhen zalogaj. Precej večji izziv pa je obnova 100 let stare domačije in zapuščenega posestva, ki meri skoraj 30.000 m2.

Slab začetek, dober konec

V procesu nakupa posestva sva se srečala z najbolj nesposobnim nepremičninskim agentom, ki je zamudil vse roke za oddajo dokumentacije ustreznim organom. Sva pa prav zato imela priložnost spoznati prleško gostoljubje zaposlenih na UE Ljutomer, ki so nama priskočili na pomoč pri premagovanju ovir, ki jih je na pot postavil agent. Čeprav sem na neki točki pogovora z ozkogledo birokratko odkorakal iz njene pisarne naravnost k njeni šefici, da sva zagato lahko uspešno rešila.

Ljutomer je lepo manjše mesto, kjer je bil pred več kot 150 leti organiziran prvi slovenski tabor (9. avgust 1868). Na teh taborih so mladoslovenci izražali podporo jezikovni enakopravnosti in Zedinjeni Sloveniji. V mestnem parku, ki je ostanek nekdanjega prostranega gozda, se še danes v vsej svoji veličini bohotijo mogočni hrasti, posajeni v tistem uporniškem času zavednih Slovencev.

Županja mesta posebno skrb namenja tudi okolici in naravi. Ob najinem srečanju mi je povedala, da mora biti za vsako posekano drevo tehten in utemeljen razlog. Posekano drevo pa se nadomesti z mladim drevesom. To je nekaj, kar se morajo župani po Sloveniji še naučiti.

Najina domačija v osrčju Prlekije

Z Azričko sva posestvo poimenovala Najina domačija, saj vse v življenju ustvarjava v dvojini. Na spletni strani Najine domačije boste kmalu lahko našli proizvode in produkte, ki jih pridelujeva, ustvarjava in izdelujeva sama.

Pred časom je v hiški, ki jo obnavljava, živel slovenski duhovnik, razumnik in publicist pater Karel Gržan. Koliko časa je tu živel v tišini, nama bo mogoče zaupal ob naslednjem obisku.

Na Najini domačiji v objemu gozda raste več kot 110 dreves orehov, nekaj dreves višenj in češnja, vsakodnevno pa naju obiskujejo divje živali.

Z najine perspektive je velika sreča, da je bilo posestvo (pre)dolgo časa zapuščeno. Tako je arhitektura 100 let stare panonske hiše ostala nedotaknjena. Več kot 110 dreves orehov, nekaj dreves višenj in češnja pa niso bili deležni nobenega tretmaja s pesticidi. Žal pa ogromen nasad lešnikov komaj še daje videz nasada, saj je razraščen in v veliki meri obdan z drevesi akacije.

Prva tretjina najtežjega dela čiščenja in urejanja posestva je zdaj za nama. V jeseni odtečeva še eno etapo, drugo leto pa vajo ponoviva. Najzahtevnejši del pa naju še čaka. To je prenova hiške in gospodarskega objekta, za katera nihče več desetletij ni skrbel. To bo velik izziv v mnogih pogledih.

Hiška je konstrukcijsko v odličnem stanju, to pa je bolj ali manj vse, zato bo deležna temeljite prenove, saj bova z njo in v njej dočakala starost. Gospodarski objekt pa je ranjen gentleman, ki je bil zaradi svoje ranljivosti in izpostavljenosti vremenskim razmeram tudi že deležen nekaj dodatne skrbnosti in nege. 

Bodita previdna – pri uresničevanju sanj

Posestvo leži sredi gozda in neokrnjene narave. Divjih živali na posestvu je ogromno: od polhov, s katerimi si delim delavnico, do veveric, ki nabirajo orehe. Ne manjka ogromnih pajkov, ki spletajo svoje mreže preko noči, da se vsako jutro ujamem v njihove niti. Divji fazani, srne in druge živali so pogoste obiskovalke, a so še preveč boječe zaradi novih skrbnikov posestva, da bi nama zaupale in se nama približale. Mogoče nekoč.

Različne žuželke, poleti tudi nadležni komarji, divji fazani, zajci, srne, miši in druge živali so dobrodošle na Najini domačiji.
Mladi polh, ki je odšel raziskovat po delavnici in se izgubil pri omari za orodje. Po fotkanju sva ga vrnila v gnezdo k staršem.

Včasih kdo prizna, da nama je po slovensko »fouš«. Ali pa omenijo, da občudujejo pogum za odločitev in selitev na »drugi konec sveta«. Včasih pa kdo preprosto prizna, da je za naju vesel.

Delovni dan v sezoni se začne ob sončnem vzhodu (z meditacijo) med 5. in 6. uro ter traja do 21. ure, ko greva spat. Napor in fizično delo zagotovo nista razloga, zaradi katerih bi ti lahko nekdo zavidal. Za uresničevanje sanj ne potrebuješ veliko poguma, potrebuješ pa predvsem voljo in v najinem primeru dovolj ljubezni in spoštovanja do dediščine in kulture.

Sicer pa so običajno ljudje polni (dobronamernih) nasvetov. Nič drugače ni bilo v najinem primeru. Najbolj radodaren z nasveti je bil kolega, ki nama je med drugim položil na srce, naj bova previdna, saj se bova srečala s težavami in brezupom. Pa sem mu odgovoril: »Tako zajebano zgleda uresničevanje sanj? Ni čudno, da večina ljudi obstane na mestu.« Debelo me je pogledal, rekel pa ni nič.

Domači orehi, pridelani brez pesticidov in v sodelovanju z naravo.

Obnova hiše z naravnimi materiali

Najina stara panonska hiška je lepotica, čeprav se večini ni zdelo tako. V vrsti na ogledu posestva sva bila namreč šele trideseta, če gre verjeti besedam agenta. Zato dejstvo, da sta celotno posestvo in hiška počakala na naju, jemljeva kot darilo in odgovornost.

Hišo bova obnovila z naravnimi materiali, saj je to avtentični in edini pravi način obnove ter za naju edini primeren način bivanja in življenja – brez umetnih snovi, brez EM sevanj in brez motilcev iz okolja. Če se boste tega lotili sami, se obdajte s strokovnjaki, ki vam bodo nudili najboljše nasvete in pomoč.

Mansarda, še pred rušitvijo dimnika, bo namenjena jogi in meditaciji, druga stran pa nočnemu počitku.
Slačenje ometa v dnevni sobi. Drugo leto pridejo na vrsto ilovnati ometi in nova lesena okna.

Več o najinih izkušnjah s prenovo in z uporabo naravnih materialov bova napisala v prihodnjem letu. Zagotovo boste prejeli tudi kakšen nasvet, katerega izvajalca ne izbrati, da se ne opečete, kot sva se midva. Nesrečni krovec Srečko, ki je izginil kot kafra, je zagotovo eden izmed njih. Pa tudi nasvete, kateri izvajalci so vredni zaupanja in primerni strokovnjaki, da jim lahko zaupate gradnjo svojega doma.

Ko so na banki birokrati brez vizije videli sliko zapuščenega gospodarskega objekta, so rekli, da je ničvreden in za »podret«. (Nikar zaupat ljudem, ki ne premorejo strasti in vizije ter nimajo srca za ohranjanje kulturne dediščine.) Ta moder nasvet nama je dal bankir Staš.

Pa sva se odločila, da ga bova rešila sama. Prvi tematski žur po vselitvi pa bova poimenovala po bankirju brez vizije: »Staš k se ustraš izziva.« Po nekaj mesecih dela se gospodarski objekt počasi že kaže v svoji nekdanji lepoti in opravlja vlogo, ki jo je nekoč imel.

Zaupajte in upajte si.

Izzivov v procesu prenove ne zmanjka nikoli. Zato morata biti oživljanje posestva in uresničevanje sanj nujno tudi zabavna in hudomušna.