Karantena in koronavirus sta nam ponudila priložnost, da prevetrimo naše vrednote. In da pričnemo razmišljati o nas samih, namesto o drugih.

O odločitvi vlade, da omeji gibanje prebivalcev Slovenije na občino, v kateri bivamo, ne bom pisal. Vsak je dovolj pameten, da lahko o smiselnosti tega ukrepa razmisli sam. Predvsem pa lahko razmisli, zakaj vlada dovoljuje obratovanje tovarn, kjer na tisoče delavk in delavcev še vedno vsako jutro odhaja na delo v proizvodne hale, medtem ko se ostali državljani smemo sprehajati zgolj v omejenem obsegu v krogu družinskih članov.

Večina omenjenih delavk in delavcev ustvarja proizvode, ki niso nujno potrebni za preživetje. So pa, seveda, potrebni za ustvarjanje dobička, ki pade v žep kapitalu. Delavci in delavke pa ga praviloma ne prejmejo nikoli.

In dalj časa, ko se bomo izmikali virusu, dalj časa bodo vladale izredne razmere. Tudi to si velja zapomniti. A o tem kdaj drugič.

V mesecih pred izbruhom koronavirusa smo bili priče dežurnim ekologom, ki so jih motile plastične vrečke v trgovinah. Danes si jih večina teh natika, ko zmanjka plastičnih rokavic, že ob vhodih v trgovine. V kolikor svoje kirurške gumenjake pozabijo doma.

Kdor podrobneje spremlja živelj na družbenih omrežjih, ugotavlja, da je v ljudeh še vedno globoko vsidran čredni nagon. In kako lahko tudi v demokratičnih časih vznika mali, pritlehni fašizem.

Objavljamo fotografije in ovajamo tiste, ki so šli na sprehod in niso ostali doma. Zgovorna je tudi fotografija v facebook skupini, kjer je zaskrbljeni občan fotografiral starejšega gospoda, kako povsem sam hrani golobe. V komentarju pa zapis (še ene) zaskrbljene občanke: »In ne ve da golobi imajo tudi klope ki tepiči 1x odleti in te se lahko piči veckrat posledice hujše od gozdnih klopov.« Zdaj veste, tudi golobi pikajo. In, mimogrede, rešujejo življenja.

Vir: Facebook skupina Moj Maribor (zajem zaslona)

Vsak dan objavljamo zapise o podpori medicinskim sestram, pa trgovkam in drugim poklicem, ki se vsak po svojih zmožnostih in na svoj način borijo v prvih vrstah. Še nikoli pa nisem na družbenih omrežjih zasledil zapisov masovne podpore cestnim delavcem, ki med kupom pločevine v vročih poletnih mesecih polagajo asfalt. Da lahko uporabniki spet bentimo, kako dolgo je trajalo urejanje cestišča.

Zato še enkrat ponavljam misel iz uvoda: karantena in koronavirus sta nam ponudila priložnost, da prevetrimo naše vrednote. In da pričnemo razmišljati o nas samih, namesto o drugih.

Vsem zaskrbljenim prebivalcem Slovenije polagam na srce: ko boste naslednjič na družbenih omrežjih delili fotografije od mask ožuljenih obrazov medicinskih sester, se spomnite tudi na gradbene delavce, ki v vročem poletju vsak dan, dan za dnem, gradijo stolpnice in bloke, da imamo svoje domove. Fotografij njihovih žuljev in opečene kože nihče ne deli.

Spomnite se gostinskih delavcev in hotelirjev, ki morajo vsak dan, dan za dnem, streči trumam vljudnih in manj vljudnih gostov, se pogovarjati in pregovarjati v tujih jezikih in včasih tudi v domačem jeziku. Kjer natakar ne tako zelo redko slovenskemu gostu ne more dopovedati, da Pina Colade z jagodo pač nima.

In če se spomnite na trgovke, ki v prvih bojnih vrstah opravljajo svoje delo, pomislite tudi na brezimne čistilke, ki za nami, kupci, čistijo trgovine. Tudi one so del zgodbe iz prvih vrst.

In če se že držimo ključnika #ostanimodoma, potem se vsi skupaj uprimo kapitalu, ki prej omenjene delavke in delavce še vedno pošilja na delo, da lahko v proizvodnih halah ustvarjajo proizvode, ki niso ključni za naše preživetje. In se nato utrujeni, mogoče celo okuženi, vračajo domov. K svojim družinam.

Situacija danes je težka za vse. To bo kmalu spoznal nekdanji v. d. direktorja Turizma Bled Matjaž Berčon, ki je pred slabima dvema letoma Slovence prek medijev pozval, da se v poletnih mesecih izognejo Bledu in si ga za svojo destinacijo raje izberejo jeseni, pozimi ali spomladi, ko ni takšne gneče.

Letos bo blejski turizem najbrž vesel, če se bo slovenski gost na pot proti Bledu odpravil tudi v poletnih mesecih. Če bo zaradi prihajajoče finančne in gospodarske krize slovenski gost sploh imel na voljo dovolj finančnih sredstev, da se z družino ali sam tja odpravi.