»Mah, veš kaj, še najraje bi bila kar veganka«, sem rekla pred nedeljskim kosilom.  Mamin pogled izpod očal me je presenečen srečal v kuhinji, medtem ko sem jaz s polivko oblivala solato, ona pa je finiširala pire krompir in s kuhalnico plesala med zrezki in golažem.

Z veseljem bi bila veganka. Predvsem v glavi. In (si) razlagam.

Ne gre sploh dobesedno in natančno le za hrano.

In ne bi si izbrala tiste različice, ki drugim gleda v krožnik in žuga s prstom zaradi izbire jedilnika in iz jetrc nevidno hlapečih se izpustov CO2. Brez skrbi. Zaenkrat. Včasih bi namreč lahko še vedno dala vse za dober English breakfast.

Postala ne bi niti tista iz kakšne poceni internetne šale v stilu, kako veš, da je človek zraven tebe vegan – ker ti to pove sam, bojda že v prvi sekundi. In te obenem potem storpedira še z vsemi zarotami sveta, najbolj optimalnimi horoskopskimi znaki za dober seks in poroko ter koledarjem najprikladnejših luninih men za striženje las. Za povrh pa še ščepec nauka o trajnostni modi ter plastični slamici in vrečki v smeteh. 

Sodbe in posploševanja.

Bila bi veganka. Veganka svojega mentalnega zdravja.

Če jim rečem grdo – »oni«, kar je spet predalčkanje – oni se mi zdijo v tem trenutku še najbolj v sozvočju sami s seboj. In zato jih na nek način občudujem. 

Spoštujem prakse, znanja in načine bivanja, ki so jim blizu.

Na primer jutranje rutine, zbujanja le z budilko, v odsotnosti telefonov in desetih aplikacij, ki ti skočijo v še srednje dobro prekrvavljene možgane. Pa joga, meditacija. Pozornost do tega, kdaj se kaj znajde na krožniku in kaj to je, od kod je prišlo in kakšno zgodbo nosi.

Bolj izostrena premislek in fokus na skorajda vsakem področju.

Pri izboru kozmetike, načinu igranja in participiranja z modno industrijo, bolj izostrena pozornost pri odnosih, čustvovanju, nabrušeni intuiciji, hrepenenju in aktivnem opozarjanju, da vse, kar pravzaprav lahko zares očisti dušo, um in umiri srce, je neomajna iskrenost. Do sebe in drugih.

Veganom pripisujem manj t. i. bullshita, sprenevedanja, vsaj tako – iz moje intimno spisane »sodbe« in premišljevanja – sedeč za računalnikom, z debelim vzglavnikom na hrbtišču moje postelje.

Pa je v življenju tudi velikokrat tako, da ko začneš raziskovat in odpirat nova zanimanja in znanja, te prav ta, na novo pridobljena pozornost, vodi dalje. Vidiš več in bolj ostro. 

Kot takrat, ko hrepeniš po toplini, partnerstvu, strasti in ljubezni, in ti sam štrliš tam v mestnem parku, zdi pa se, kot da se kar naenkrat vsi okrog tebe držijo za roke. Kot svet bojda vidijo sveže nosečnice, ki ob prvih sprehodih po sobotnih ulicah nenadoma na vsakem koraku zapazijo novoustvarjene družine, vozičke in toplo povite štručke.

ula-furlan-kolumna-extraveganza

Pa bi, če bi postala veganka, res hitreje in učinkoviteje uspela razvozlati svoj in vsaj malo rešiti še naš svet? Bi odločitev, da zaprisežem na zeleno, res vzbrstila moje življenje?

S to nekajdnevno novo pozornostjo torej tuhtam in preskakujem programe na televiziji. Na SLO 2 me zaustavi dokumentarni film z naslovom Zelena laž.

Počutim se kot tista prej omenjena sveža nosečnica, na vsakem koraku novorojenček, na vsakem koraku še več informacij, da si oblikujem mnenje.

Zelena laž? Resno, zakaj bi ljudje, ki jim je mar, lagali? Zakaj naj bi se boj za odgovornejše in trajnostno bohotil na povsem trhlih temeljih?

Pot ustvarjalca filma v zaključku filma vodi do dejstev in k spoznanju, da je tudi v zelenem svetu lahko vse skupaj en velik nateg. Največji pridelovalci trajnostnega palmovega olja namreč svoje certifikate in štampiljke o zelenem ravnanju z okoljem z lahkoto pridobivajo pri umetno ustvarjenih odborih in uradih. Nastavljajo in oblikujejo jih seveda sami. Kot jim paše. V zameno za nekaj milijard.

Preberite tudi intervju z mednarodno priznano modno oblikovalko Mateo Benedetti, v katerem spregovori o premikanju meja v modni industriji.

Na Extraveganzi vas čaka tudi obsežen vodič po modnih veganskih čevljih – spoznajte več kot 80 etičnih znamk.

Velika podjetja, korporacije, ki danes bolj kot politika zares vodijo svet, spretno odpirajo svoje hčerinske družbe, jim nadenejo nova imena, marketinško predrugačijo celostno podobo, in si nalepijo etiketo ekoloških ozaveščencev. Kot zagotovilo za dobro, kakovostno, pošteno in zdravo. Nekaj kod natisnjenih na velikosti poštne znamke. Naftne ploščadi pa še vedno vrtajo in pragozdovi še vedno gorijo. Dneve in noči. Za nekaj debelih milijard.

Ne, no. Jaz pa si tako želim verjeti. Verjeti, da ni vse razprodano, da komu ali čemu še lahko verjamem, da je vsaj kaj okrog mene še resnično in zaupanja vredno.

Moram res vsak dan dvomiti? Kredibilnosti ni več. Izpuhtela je iz TV poročil, soočenj, prodajnih polic, certifikatov, zagotovil, človeških odnosov in ljudi samih.

Straši me tak svet.

Počutim se, kod da sem v mestnem parku, hrepeneč po ljubezni, ponovno ostala sama, ugasnile in razpihale pa so se tudi vse ostale romance.

Poblazneli smo. Vsega je na vsakem koraku preveč, predvsem pa vse največje zgodbe in premike v današnjem svetu porivata denar in marketing. Torej kapital in pospeševanje prodaje, ki ustvarjata prav te zgodbe, ki se tako lepo berejo. Ne pa živijo.

Iti povsem na zeleno, torej tudi ni rešitev, ki bi si jo brez dvomov in znanja lahko kar tako, na slepo, zaklenil(a) v srce. V vseh teh zgodbah, kot kaže, tičijo zamazani prsti, ki bolj kot stanjšan ozonski plašč in izpusti CO2 dušijo posameznika sodobne družbe.

Zato se morda tako intenzivno zdi, da vedno več posameznikov skuša rešiti vsaj svoj notranji svet. Ker je s tistim zunaj preveč dela, ker je preveč zapleten, prepreden z lažmi in zavajanji. Prekompleksen je, da bi mu lahko bil kos sam, da bi lahko na hitro nagruntal neko konkretno in pametno rešitev.

Nalupim krompir iz tržnice. Za pire. Medtem, ko si grejem sarme, ki me spominjajo na babico.

Celotnih rešitev ni več. Tudi instantnih ne. Ni odločitve in dejanja, ki bi v enem zamahu in trenutku odplaknila usedline. Ne glede na mobilno aplikacijo za izboljšanje mentalnega zdravja, ne glede na konzumiranje prehranskih dodatkov, ki osrečujočo spontanko ob kozarcih vina, nemudno prijateljstvo, sklenjeno v vrtincu noči, ali trikratni zaporedni poskus štartanja v dan s hitro hojo čez Tivoli.

Čez noč ne gre.

Obstajata in ostaneta pa. Ta fokus in pozornost. Hrepenenja po znanju in informacijah. Posameznikova želja in odgovornost. Kako bo bival in resoniral s svetom in okoljem, ki mu je dano, da izkusi to eno in edino življenje tu in zdaj.

Zato ne nameravam ultimativno zaobjeti kakršnih koli celovitih življenjskih sprememb in gibanj. Lahko pa eliminiram sodbe in pričakovanja. In v skladu z lastno harmonijo prepoznavam prakse in načine, ki zvišujejo kakovost mojega bivanja in morda potencialno in dobronamerno odzvenijo širše.

Kaj je dobro, vsaj za moj notranji svet, to vem le sama. In sama sebi lahko, kot kaže, še najbolj iskreno verjamem.

Fotografiji: Nejc Miljak.