Ula Furlan: Lajf kot performans

»To ni »lajf«. To vse skupaj postaja en (velikokrat brezsmiselen in poceni) performans.« Ula Furlan o družbenih medijih in spletnem nastopaštvu.
ula furlan kolumna extraveganza

Življenje se včasih zdi, kot da to več ni. Ni življenje, to ni »lajf«. To vse skupaj postaja en (velikokrat brezsmiselen in poceni) performans.

Performans, nastop od nas za njih, od njh za nas, od mene za tebe in obratno.

Kot da je za vsakodnevno bivanje premalo, da si to, kar si.

Ko Ed Sheeran na MTV posnetku koncerta reče, »I am here to entertain you and you are here to be entertained«, se mi to zdi še okej. Ker je res. To je njegova »služba«. In katerakoli kupljena vstopnica naj bi bila vstopnica v nepozabno glasbeno izkušnjo.

A ne postajajo spletni video hiti le zvezdniški utrinki. Star quality performansev se morajo polotiti tudi drugje in drugače. Še srednješolska predavanja in tista na fakultetah postajajo spletne viralne uspešnice. Saj se celo Kosovela samega od sebe težko bere.

Za trenutek pozornosti je potrebno več. Za posluh je potrebno nagovoriti vse čute.

Zato tudi profesorji zdaj nastopajo, da bi prebudili zanimanje in povedali, da »ej, znanje je kul in tudi Prešerna se da repat«. Street style slovenščina na ritem, hrvaški in slovenski učitelji pa so za pusta oblečeni v Freddieje Mercuryje, da negujejo svojo obrt, si upajo, hkrati pa pripadnost svojega razreda lovijo z zvezdniškimi utrinki oskarjevca Bohemian Rapshody.

Pravzaprav samo spoštovanje profesorjem, da jim je tako in toliko mar.

Ostanem pa brez navdušenja za ovinkom. Takrat, ko so premalo resnični talent, strokovnost, dobronamernost, ljudskost, naravnost. Oprana koža in misel. Čisti nameni in srce.

Non stop je namreč potreben šov.

Bog ne daj, da bi kdo bil žalosten, nemotiviran, presahnjen.

Potrebne so ta prave ali ta figurativne kamere, luči, lepotilnice, pa dobri kostumi, outfiti, čvrsta telesa, potreben je slabo ali dobro izbran tekst, pa ščepec prefriganosti, popeglano kadriranje in poosebljena prepričanost, da si samo ti sam sebi lahko center vesolja. Pomežik in z venirkami pobeljen nasmeh. Hollywood in Ego.

To je Uspeh. To je življenje. Življenje na veliki nogi.

Vsi naj bi si postali tudi čim bolj (fizično) podobni. Tako in nič drugače se je treba starat, prav na tak način oblikovat svoje telo, imeti družino, partnerja, tako visoko zarobit mini krilo, napolnit ustnice, zadnjico, si podaljšat trepalnice in nataknit ozka rdeče osteklena sončna očalca.

Tudi skrb za notranjo harmonijo, čvrst duh in telo – je postala v trendu. Velikokrat prazna, puhla, iztrošena.

Nič koliko poduhovljencev je opravilo le osnovni tečaj joge, zdaj pa svoja osnovna znanja predajajo dalje kot veliki duhovni guruji. Ker je to kul. Nima pa nobene dodane vrednosti in posameznika na tak način težko premakne dalje, tja, kamor bi si  – na noter in ven – zares želel.

Kul je prav tako s polno umetno zavestjo kolesariti, tekati po središčnem mestnem parku, biti fit, meditirati, piti proteinske šejke in si za zajtrk z bananami okranljcati sveži porridge.

Ker – če ne drugega – dobro izgleda. Na Instagramu.

Žalosti me, ko poslušam vizažistke, ki mi pripovedujejo o pripravah na seminarje, ko po internetu neumorno iščejo fotografije ustnic brez polnil, da bi lahko pokazale, da so vsake ženske ustnice seksi in simpatične. Ker jih ni.

Ker je realnih fotografij na spletišču tako ali tako vedno manj.

Na marketinških uporabniških raziskavah ljudje na vprašanje, katera fotografija je pristna, celo odgovarjajo, da je videti bolj kredibilna, lepša in pristnejša tista fotografija, ki se je sprehodila vsaj čez osnovni photoshop, ne pa tista, ki je modrino neba zabeležila tako, kot je.

Globoko modra ni dovolj. Namig na pastelni turkiz je tisto, kar izbira povprečno posameznikovo srce.

Zadnjič sem prebrala članek, da serija Prijatelji dobro prikazuje začetek razkroja zahodnjaške družbe. Ross naj bi bil namreč edini intelektualec v njihovi družbi. Znanstvenik, piflar, ki nikdar ne pride do besede, ki so mu vsa poglobljenejša zgodovinska podajanja informacij prepovedana. Ker biti pameten, ne, to pa ni več kul. Ker nihče nima volje in časa poslušati, nihče več ne želi razumeti.

In strašljivo je, ko je ena prvih novic na najkredibilnejšem spletnem portalu gola zvezdniška rit.

Včasih si želim, da bi premrla vsa ta družbeno omrežna intenziteta in bi se trendi in družbeni cilji pisali drugje in drugače. V odsotnosti tega, kar je IN v veliki zabavljaški industriji, bi se morda lahko bolj neobremenjeno posvetili in vrnili k sebi.

Si vzeli nekaj trenutkov, da bi se ozrli po ulici, ko z vso nesnago dneva rinemo v stopnišče stolpnice in vmes še buljimo v telefon.

Opazili bi se. Tu, kjer smo.

Kisli od sveže namočene hlačnice v plundri, s podočnjakom, ki ga je zažulilo še zadnje poglavje knjige, ker je ni bilo mogoče odložiti.

S tisto iskrico življenjskega dvoma, ljubezni in stiske v očeh, s toplino nasmeha in pogovorom, ki bi se lahko začel.

Če ga ravno tisti trenutek ne bi tipkali za v medmrežje.

Polnilo bi se poleglo in pastel razblinil. Ostala pa bi. Dejanska prvinskost bivanja.

Fotografije: Nika Regoršek.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​