Ula Furlan: »Pa kaj je, tamala? Kje pa stojiš na prehodu, a, jebenti ma***!?«

Še znamo biti prijazni? Se znamo nasmehniti in si pomagati, tudi takrat, ko se zdi, da nam je vesolje padlo na glavo? Nova kolumna Ule Furlan.
ula furlan kolumna extraveganza

Zadnjič se odpeljem v veliko nakupovalno središče.

Moram.

V ta pravo drogerijo po ta pravi korektor. Moram v ta pravo veleprodajalno z orodjarskimi in kopalniškimi elementi ter surovinami, ker mi je prav včeraj zmanjkalo dvokomponentnega lepila. Ne, saj ne. Še nikdar ga nisem imela. Ga pa prvič nujno potrebujem. Ha.

Enosmerne ulice, na novo urejen promet, zaprto cestišče, utripajoči semaforji, brezglavo čez prehode za pešce plujoči hodci, nekoliko bolj fokusirani mimo brzeči kolesci.

Vsi smo tu. V istem časovno parkirno prometnem zosu.

Dvojno nakupovanje spičim skupaj med še dva sestanka na bližnjih lokacijah (p.s.: srednje maram sestankovanja ob obvoznicah in v nakupovalnih središčih), vračanjem oblek in prej omenjenim prav tako srednje premikajočim se gnetenjem po krožiščih. Nekako pač ravno zdaj renovirajo še vpadnico do obvoznice in priključek do večpaskovke.

Ni kaj, tudi oni morajo.

Razumem. Zataknemo se. Guzimo se počasi, vzdihujemo, še nekaj indijansko poletne vročine sili iz asfalta v naše avtomobile, moja mašina se ravno prav pregreva, vse gre torej kot po načrtu, tam nekje ravno ob pol štirih.

Verjetno nisem edina, ki se na voznikovem sedežu že malo preseda. Lulat me. Lačna sem. Še 5 stvari moram. Prav tako moram še pricjazit na drugo stran mesta, od velikega nakupovalca do doma, v tem tako ali tako že brez del na cesti vedno navdušujočem rush hourju, ko se zdi, da nekako čudežno vedno ravno dva avtomobila pred mano in jaz cepamo še na čisto vse rdeče na semaforjih.

In se potem skupinsko začnemo presedat.

Ni fino, razumem. Tudi meni se malo ne da.

Samo … Kaj pa č’mo?

Jaz sem si želela (pa tudi morala sem) ravno ta dan na to uro odfočkat še to to-do listo. Ceste je prav tako treba vzdrževat in porihtat. Verjetno še preden nas ulovijo zima, dež, plundra in vse ostale tegobe, zaradi katerih prav tako znamo biti in bomo živčni. Ne zgolj ob pol štirih popoldne.

In se presedam.

Se pa vse da. Z nekaj človeškega razumevanja in empatije. Zdržat, se nasmehnit, zamenjat svojo ploščco z grumpy strani A na empatično B stran. Vsi smo v istem zosu. Tako celovito, od daleč – bi temu lahko celo rekli življenje. Ne?

Med premikanjem s supersonično hitrostjo dveh avtomobilov na zeleno luč, se uspem v pol ure premaknit za nekih … pa recimo, tkole »od oka«, za 50 metrov.

Še malo bo trajalo. V kader z desne mi uletava – zapelji se in naroči si hitri burger sendvič ponudba – in malo se pogajam s sabo. Se č’m še prekršit? S polno žlico nad vse, izpušne pline, masovni shopping in fast food?

Mah, ni treba, sej bom zdržala. Mamo to, mamo to.

Prebijem se do ceste, ki nas povezuje s taglavničarko, medtem ko šaltam radijske postaje in zavijam z očmi, sem in tja med ojačanimi frekvencami Ognjišče, Veseljak, Ognjišče. Zdi se mi, da so okrepili svojo radijsko prisotnost.

Pa Prvi, Aktual in vsi Oblakovi, vmes ujamem kdaj celo par taktov v smislu »o, vau, tale mi je pa kul komad …« A ne traja dolgo. Spet Ognjišče, Veseljak in krik, da gremo, no – še v Harvey Nooormaaan.

Zdrznem se, ko zaslišim na Valu celo Kingstone in si mislim, ne, čakaj, kaj? In dojamem, da gre le še za en oglas. Oh, ja.

Štrlim, izpuham, šaltam, in se plazim, centi po centi. Znajdem se na prehodu za pešce, ki povezuje nakupovalca s pripadajočo parkirno hišo.

Tudi peš ni fino. Vse stoji, trobi, smrdi, sam buh ve, koliko časa v parkirni hiši iščeš parkirni prostor (noben ne zna vozit; sigurno je ženska) in koga vse v avtu še na polno tišči lulat, je lačen, rabi dvokomponentno lepilo ali »ful sem zdrava in spočita« korektor.

Nekako nam gre.

Vsaj dve mimo vozeči vozili dvigneta roke v zrak, izmenjamo si nasmeh, pomah in pogled, da »jah, takle mamo, saj bo«. Skomig. Lajf.

Z desne se na prehod storpedira čemerni gospod oče z dvema za rokodržeč malčkoma. Stara sta nekih 8, 9, stopicljata strumno in čvrsto pripeta na dlan, medtem ko vame buhne očetov srd.

»Pa kaj je, tamala? Kje pa stojiš na prehodu , a, jebenti ma***!?«

Zdrznem se. Čakaj, samo malo. Vsi stojimo. Na miru. Na prehodu nisem ne s celim nosom ne z ritjo vozila. Malo štrlim, ampak puščam prostor.

In nič ti nočem in nič ne posegam v tvoje življenje. Ali pač? Zakaj, zakaj se je treba na tak način in s takšnim izborom besed še vreči v življenja nekoga drugega?

Nič ti nisem naredila. Pa mi jebeš m****. In hej, za roko držiš dva majhna štruklja, ki morda res (še) ne govorita kot ti, razumeta pa. Razumeta tvoj gnev, tvoj primitivni izbor, s katerim si me okrcal, sploh pa razumeta in čutita energijo, ki sika iz tebe.

Morda se prav zato tako čvrsto in brez besed tako oklepata roke. Ker sta jih mogoče slišala že sama prej v avtu, ker se mogoče tako pizdulira doma. Vsak dan.

Vseeno upam, da ne. Ampak, dajmo no, dajmo no imet malo pozornosti, malo čuta za sočloveka, malo lastne refleksije.

Seveda se kdaj velja razburit v življenju. Večkrat pa velja biti prijazen. Nekaj veljajo nasmeh, prijazna beseda, gesta, s katero bi nas vse to življenje nekoliko manj tiščalo. Scat, jest in pizdit.

Se pa zna zgoditi tudi obratno. In ni bilo prejšnji teden. Mesece nazaj je bilo, pa me spomin na človeka še vedno prijazno drži.

Drži me njegov iskriv pogled, njegova zaznava širše okolice in prostora, ni obremenjenosti le z lastnim življenjem, ampak se vidi in čuti – širši spekter, gospod je zaznal tudi mene, nas tu, naokrog.

Kako lepo in prijetno je, ko nekdo še zna videti tuje mikrokozmose in ne samo svojega vesolja.

Takrat sem, spet, štrlela v avtu, tokrat v centru, in moledovala, da se me usmili ponedeljkovo jutro in mi nameni parkirno mesto prav tam, kjer držim pesti, da bi ga dobila. O, pliz, pliz, pliz.

Vau, sreča!

Z gospodom, ki je na parkirnem mestu parkiral pred mano, se izmenjava. On odhaja, jaz pa se lahko stisnem na prosto mesto. Gospod bočno ven, Uli bočno noter.

Ko se razparkirava, pokrili proti meni in zamahne … Odprem okno. Ne vem, kaj naj pričakujem, sva se kaj zaštrikala?

Skozi okno starejša roka proti meni moli parkirni listek.

»Gospodična, preplačal sem, če vam prav pride, podarim.«

Kako lepo. Par centov, le nekaj sekund njegovega časa in popolnoma se mi je spremenil jutro. Ta njegova gesta, njegova pozornost, spet razjasni dušico in da vedeti, da nekateri vendarle vedo, da smo skupaj na tem svetu in da ne bijemo vsi svojih bitk le zase in za svojo rit. Avtomobila ali telesa.

No. Korektor zdaj imam. Tako dober je, vodoodporen in krasno prekriven, da imam brez podočnjakov velikokrat tudi svojo kontaktno lečo.

Imam tudi dvokomponentno lepilo in pri mami je spet nalepljen poklopec na odtoku umivalnika.

Imam pa tudi še eno izkušnjo in védenje več. Da se velikokrat namreč zdi, da se je prijaznost nekam izgubila. Da se morda zdi, da je življenje kruto, da nas vsi na nek način nekako hočejo prinesti okrog. V odnosih, pri položnicah (kaj sploh pomeni tale postavka?), v službi … Kaj pa vem.

Povsod moramo bit »alert«, celo povzdignit glas, pa poznat pravice, dolžnosti, se borit, se artikulirat, da smo sploh videni, slišani in obravnavani korektno.

Škoda.

Tako lepo bi bilo, če bi bil miren ton komunikacije dovolj: Če bi prijaznost, posluh in nasmeh še lahko potolažili tuji gnev, srd in razočaranja. In če ne bi, za voljo tega, da bi obranili svojo krhkost in intimo, pošiljali vseh v pi**u mater.

Zato hvala vsem, ki mi pomahate, tudi ko vas kdaj čez lečo s korektorjem ne vidim. Hvala vsem, ki mi ponudite nasvet, nasmeh, prijazno besedo, in hvala vsem drugim, da se učim, biti ravno prav stroga, brezkompromisna, artikulirana, profesionalna, zavedna svojih znanj in talentov.

In obenem da znam in želim ostajat prijazna. Ker prijaznost, ona ni overrated. Ona je nujna in pogrešana.

Fotografija: Enja Brelih.

Delite objavo s prijatelji

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Odkrijte podobne objave

EXTRA NOVICE

Vam je všeč objava?

Prijavite se na extra novice in prejmite ekskluzivno vsebino za bralce z dobrim okusom.

Več o avtorju

Sodelujte in napišite svoj komentar.

Živjo. To je extraveganza.

Spletni portal za bralce z dobrim okusom.

Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo.​