Naslov te kolumne, drage bralke in bralci, ni namenjen vam. Namenjen je bil meni, ko sem predsednika Evropskega parlamenta zaradi njegovih izjav v Bazovici pozval k odstopu. Slišal pa se je iz ust srborite italijanske poslanke Alessandre Mussolini. Vnele so se (pretežno) spletne debate, komentarji so leteli z vseh strani. Medtem ko se je tuja komentatorska javnost povečini zedinila v točki, da je nekdo (Tajani) slišal nekaj, kar si je zaslužil slišati, je domača spletna klika vse skupaj vzela mnogo bolj zares in mnogo bolj usodno.

Ne prvič. Odkar sem v politiki – tega bo kmalu pet let – se mi je pogled na slovensko stvarnost spremenil. Priznam, da zdaj bolj(e) zaznam njene ostre robove, našpičene besede in trde poglede.

Razmišljam, če niso del našega sveta že od nekdaj, a v spominu na čas, ko sem začel dogajanje okoli sebe spremljati bolj zavzeto, nimam prizorov, kot jih zdaj spremljam skoraj iz dneva v dan. Toliko naslajanja nad tem, ko komu spodrsne na odprti sceni, javnega linčanja vsevprek, obsojanja, napadov in nestrpnih odzivov, kot jih doživljamo danes, pač še ni bilo. Pa ni važno, kdo ali kaj je naša tarča; izbor pesmi za Eurosong, sestop športnega idola, politični spodrsljaj, karkoli že je, je za nas pravšnji razlog za to, da širšemu občestvu pokažemo, kdo smo in kaj zmoremo.

To nima opraviti zgolj z razmahom možnosti za javno komuniciranje, kot bi nekateri radi pojasnili razrast vsega naštetega. To ima opraviti z nami, z nečem v nas, kar dobiva na javni sceni potrditev in legitimnost vsakič, ko z nizkimi udarci nekoga (sp)odnesemo s položaja, prizorišča ali kar sveta.

Ne želim oživljati spomina na tragično usodo učitelja, nad katerega je roko dvignila celotna slovenska javnost. A to je bila zgodba, po kateri smo tudi v našem prostoru izgubili nedolžnost v, recimo mu, ubijanju v imenu sprevržene pravičnosti. V tej in podobnih zgodbah se naenkrat prelevijo v brezmadežne sodnike kratkega spomina, plitkega duha in skope milosti.

Kolikokrat sem bil na tem, da bi posegel v javno debato. Da bi se oglasil, stopil za to ali ono žrtev javnega pogroma. Usekal z besedo po onih, ki se skrivajo za ekrani, vzdevki in se v lastni senci naslajajo nad tem, da jim je še enkrat več uspelo sodelovati v množični igri, v kateri ne moreš zmagati. Pa sem se, priznam, ustavil. Ustavil ob misli, da bo to nepovratni korak na nemilostno polje. Da bom znova poslušal očitke na račun svojih prednikov, svojih dosežkov, svojih političnih potez. Da bom na koncu vse, razen to, na kar sem v vsakem trenutku najbolj ponosen: človek, ki ve, kaj je spodobno(st).

Sprašujem se, kaj je narobe s prijaznostjo, da je je v javnem življenju vse manj. Da nam obraz našega časa naenkrat rišejo ljudje, ki bi morali ostati za vselej v senci? Da z lajki nagrajujemo surovost, z ignoranco pa plemenitost?

Kaj se je zgodilo, da se v javnosti ne zadržujemo, ko želimo psovati? In kaj, da smo tiho, ko bi morali pohvaliti?

Kaj je tako zlakotilo našo potrebo po tem, da sodelujemo v gladiatorskih igrarijah, ki ne koristijo nikomur? In kaj je tako zelo načelo našo samozavest, da jo hranimo s tem, ko jo pomagamo uničiti nekomu drugemu?

V taki družbi ni lahko biti. Izpostavljenost nenehni grožnji, da se nate enkrat vsuje plaz grobih besed in dejanj, jemlje pogum ljudem, od katerega ga najbolj pričakujemo. Od učiteljev, voditeljev, podjetnikov, umetnikov, novinarjev, tudi politikov. Ljudem, skratka, ki želijo biti v ospredju, mnogi zato, ker so tega vredni in zmožni.

Z vsakim javnim škandalom, ki ne loči med človekom in dejanjem, ki ga je storil, se krči prostor za poskuse dobrega. Ne govorim o velikopoteznih projektih, reformah in sistemskih premikih. Govorim o podjetniku, ki se loteva nove zgodbe, ki mu morda ne bo uspela. O umetniku, ki je svoji muzi pripravljen posvetiti življenje, a bo na nekem križišču morda zašel. O politiku, ki bo zastarani problem zajel z zanosom, pa ne bo imel moči za odločilne premike. 

Take v Sloveniji sodimo z najstrožjimi vatli. Zapečatimo njihovo usodo, pustimo, da svoje pove tudi komentatorski senat in pustimo, da na odprti sceni skupaj doživljamo poslednje izdihljaje. Naredimo kljukico in gremo naprej.
Do kam?

Prepričan sem, da se dogajanje na javni sceni razlikuje od tega, kar živimo vsak dan doma, na delu, med sosedi, na običajnih poteh. Da je razmerje v naši družbi med, če hočete, dobrim in slabim, še vedno na strani prvega. In da je slika, kot jo kažemo v javnosti, popačena.

A želim si, da bi bila naša podoba v ogledalu javnosti drugačna.

Bolj človeška. Bolj prizanesljiva. Bolj spodbudna. Bolj prijazna.

A taka ne bo, če ne bomo tudi ravnali tako in bili pri tem dosledni in vztrajni.

Zato dajem svoj glas in se zavezujem, da bom tudi v najbolj nehvaležnih trenutkih dal pred vsem drugim prednost prijaznosti.

Pa vi?

* »Jebi se ali odjebi

Avtor se odpoveduje honorarju, zato smo na Extraveganzi del honorarja nakazali slovenskemu purushi Tadeju Čadežu, ki trenutno deluje v Indiji. Preberite več o purusha programu.